ENG
23. maj - 17. september 2023
Moderna galerija v Ljubljani
torek - nedelja • 10:00 - 18:00
Kustosa: Nathalie Hoyos, Rainald Schumacher

Ne sanjajte sanj: Arhivske retrosemioze

V umetnostih, ki za svoje izhodišče vzamejo arhive, je najpomembnejše urejanje množice zbranih elementov, ne pa njeno odpravljanje, na primer tako, da bi se skupek elementov nadomestil s splošnim, z logiko ali teorijo, katere rezultat so posamezni pojavi. Razstavni eksponati postanejo skupki med sabo ločenih, morda raznorodnih sestavin, ki so bodisi zloženi drug zraven drugega ali pa povezani v enem sestavljenem predmetu ter njegovem odnosu do impliciranih ali v kontekstu nakazanih entitet. Reči niso, kar so – oz. naj bi – pomenile zunaj arhiva, gledamo jih take, kot so same po sebi, kot čutno zaznavno materialnost, ki zahteva interpretacijo. Kako nekaj učinkuje kot znak, če gre z njegovim dekodiranjem kaj narobe?

Walter Benjamin v svoji slavni monografiji Izvor nemške žaloigre (1928) obširno obravnava alegorijo – in poseben alegorični pogled na svet –, ki je nasprotje simbola. Njegov namen je prevrednotiti alegorijo, ki jo običajno razumemo kot podrejeno simbolu. Goethe v izmenjavi s Schillerjem razume simbol kot splošno v posebnem, alegorija pa je zgolj iskanje posebnega, primera k splošnemu pojmu. Benjamin navaja po njegovem mnenju zgrešeno Schopenhauerjevo razlago, da je alegorično, tj. izhajanje iz pojma v umetnosti, »obsojanja vredno« (39–40). 

K takim in podobnim izvajanjem je [Johann Joseph] Görres v pismih napisal »[…] Povsem se lahko zadovoljimo z razlago, po kateri je prvi [tj. simbol] v sebi sklenjeni, strnjeni, nenehno v sebi vztrajajoči znak idej; drugo [tj. alegorijo] pa priznava za njihovo sukcesivno napredujočo, polagoma premikajočo se, dramatično razgibano, tekočo odslikavo. Eden do druge sta kakor nema, velika in mogočna narava gora in rastlinstva do živo napredujoče človeške zgodovine.« Nav. po Friedrich Creuzer, Symbolik und Mythologie der alten Völker, besonders der Griechen I, 147–8. (Benjamin 43)

 

Benjamin ločuje značilnosti simbolov, »[t]renutnost, totalnost, nedoumljivost njihovega izvora in nujnost«, (41, navaja Creuzerja) od svetne in zgodovinske, sukcesivne, razvijajoče se razsežnosti alegorije, ki jo kontempliramo kot pokrajino. Po njej potujemo v toku časa, ki razpre in razdela enotnost simboličnega trenutka.

Benjamin zapiše: »Tam, kjer romantika v imenu neskončnosti, oblike in ideje kritično stopnjuje v popolno stvaritev [cf. Benjamin, Der Begriff der Kunstkritik in der deutschen Romantik, 105], predirni alegorični pogled na mah spremeni stvari in dela v vznemirljivo pisavo« (54). Stvari postanejo v alegoriji pisava, pisava iz stvari, rebus, ne išče se več eidos, idealna forma, v refleksivnih obratih ekscesnega, ki so značilni za romantiko (55).

»Namen te tehnike, ki se v posamičnem ostentativno sklicuje na realije, floskule in pravila, je bilo prekipevajoče reševanje antičnih sestavin v stavbi, ki bi – ne da bi te sestavine povezala v celoto – še v uničenju presegala antične harmonije« (57). Tehnika alegorije se izzivalno, kljubovalno sklicuje na posamično, na dejanskost, vendar na realnost v obliki praznih fraz, okostenelih družbenih konvencij, »ne da bi te sestavine povezala v celoto« – pri tem je seveda bistveno, da elementi arhiva ostanejo razdruženi, četudi kot nekakšne melanholične razvaline »v kraljestvu misli« (56). 

Arhiv citatov-okruškov, ki nanj nakazuje navedek, je Benjaminova raziskovalna metoda, npr. kot jo uteleša njegov veliki projekt Pasaže (neobj. 1927–1940), ki je pravzaprav obsežen nabor besedilnih fragmentov. Referenčni sodobni umetnostnozgodovinski avtor s tega področja je Aby M. Warburg (1866–1929) s projektom Slikovni atlas Mnemozine (1928–1929) – sestavljajo ga table s konstelacijami fotografij.

[D]vopomenskost, večpomenskost je temeljna poteza alegorije; na bogastvo pomenov je ponosna alegorija, je ponosen barok. Dvopomenskost pa je bogastvo potratnosti [...] (Benjamin 55, navedek Hermanna Cohena) 

 

*
Vendar ostaja alegorični princip Walterja Benjamina ob nemškem baroku poljuben, brezizhoden. Semiotik, medijski teoretik in komparativist Hans Vilmar Geppert skuša vanj vključiti dinamično, »živo napredujoč[o] človešk[o] zgodovin[o]« (prim. zgoraj), ki vključuje tudi ustvarjalnost in optimizem, ki ju v nemški baročni žaloigri ni; najde in opiše ju v realizmu kot diskurzivni logiki, ki jo je mogoče opazovati od 19. stoletja dalje.

Posamezne arhivske entitete vedno nastajajo v specifičnih institucionalnih in diskurzivnih pogojih (iz na kodah temelječih znakov), vendar pa najdemo v samem arhivu posamične objekte (edinstvene, dejansko obstoječe znake), ki jih naslovnik arhivskega dela prejema kot njihovo povedno konstelacijo. Avtorska organizacija arhiva temelji na urejanju odnosov med arhivskimi enotami, ne da bi jih kot posamezne znake ukinila prek ustvarjanja novih zakonitosti njihovega generiranja, torej neke nove kode, ki bi jih izčrpno določala in pri tem šibila njihovo edinstvenost in samostojnost. Ravno etična raven, zaveza k ohranjanju vseh elementov arhiva kot ločenih med sabo, je tisto, kar ne dovoljuje diskurzivne kolonizacije arhiva.

Postavlja se torej temeljno vprašanje, kako z arhivi neodvisnih elementov nastaja nova osmislitev dejanskosti kot rezultat umetniških postopkov. Ponovitve so temelj kode in potentia, nekakšen ritem sopostavitve elementov-znakov vodi k ekvivalencam. Ilustrativna je primerjava z delovanjem znanega Jakobsonovega modela poetične funkcije jezika iz leta 1960, ki jo predlaga Geppert v svoji teoriji realističnega diskurza kot inačice arhivske estetike:

Načelo ekvivalence R. Jakobsona, projekcije selekcijske osi »kode« (paradigma, legiznak [tip, izraza C. S. Peircea]) na os kombinacije ([posamezni] sinznaki v sintagmi […]) – v tem se peirceovska semiotika razlikuje od vsakega strukturalizma – je šele takrat smiselno, če ga je mogoče obrniti; in prav ta obrat se mi zdi, da je realistična možnost ekvivalence. (Der Realistische Weg 130)

 

Če je projekcijo principa ekvivalence z osi paradigme na os sintagme v jakobsonovskem strukturalizmu mogoče obrniti, pa koda in potentia pomeni samo obrat iz sintagmatske osi na paradigmatsko, ne pa tudi nazaj, ker ta tip umetnosti, ki dela z arhivi, zgolj uničuje paradigmatske odnose, ni pa zmožna sama ustvariti novega, ki ga za poetičnost teksta Jakobson zahteva. Posamezni znaki ostajajo razločeni in nezamenljivi, kljub temu da potencialno stopajo v odnose enakovrednosti, ekvivalence z drugimi elementi arhiva. Ekvivalenca, podobnost je v resnici zgolj učinek kontigvitete, bližine, od zunaj izvirajočega gručenja elementov.

Semiotika ponavljanja [… v realizmu] razkriva zelo jasne meje za načine pisanja: ti (tako ikonični [tj. povezave po podobnosti] kot simbolični [tj. konvencionalne povezave znaka in referenta]) legiznaki, splošni tipi oz. splošne funkcije opisa, tukaj delujejo le v ves čas retrosemiotični povezavi z (indeksikalnimi) sinznaki, tokens, iz katerih so seveda tudi nastali. [Indeksi so znaki, ki so dejansko povezani z referentom in so, kot singularni, edinstveni znaki, tudi udejanjeni.] Ne morejo se ločiti iz njihove verige, ki je prav tako sinznak. (132)

 

Ta diskurz deluje kot »retrosemioza« posameznih znakov – ki kažejo kot indici na dejanskost –, torej kot zasnutek nove splošne zakonitosti, ki ostaja pogojna, ker je ni mogoče odcepiti od verige posameznih dejansko obstoječih znakov, ki je tudi sama še vedno zgolj posameznost, singularnost hipotetične izjave, ki pogojno lahko pomeni tudi nekaj več, pri tem stopi na področje zavezujočega, morda umetnosti. Na primer arhiv z vmesnikom, njegovo didaktično mediiranje.

Kar prikazuje krizo kot zgolj ikonična skica, je figura smisla kot besedilo, »textum«, preplet v dobesednem pomenu, in potem tudi kot slika – to pomeni kot model retrosemioze indeksikalnega sovisja napotil in urejenosti (152).

 

*
Dialog je oblika nerazumevanja, nekako tako je mogoče priostriti bistvo teorije dialoškosti, ki jo je razvil na začetku 20. stoletja Mihail Bahtin. »Roman špekulira s kategorijo nevedenja,« zapiše Bahtin; dialog je v svojem bistvu povezan z vpraševanjem, spoznavanjem, nevedenjem (Škulj). Ni torej preprosto vzpostaviti dialog med različnimi stališči; ključni teoretik dialoga namreč opozarja, da izmenjava mnenj ne bo kratko malo razrešila napetosti in konfliktov. Ravno nasprotno, najti je treba načine, kako oblikovati bogastvo različnosti stališč, ki nikoli niso zvedljiva eno na drugo, naučiti se moramo prepoznavati in ohranjati nam tuje izjave in tudi organizirati prostore koeksistence, umetniške oblike, ki omogočajo dostop do bogastva različnosti sveta.

Razstava s tega vidika vsebuje zbirke konceptov, diagramatične in slikovne atlase, prostorske postavitve, ki se povezujejo s procesom in inštitucijami posredovanja znanja in vzgoje, tudi v terapevtski obliki, posamezna soočanja z umetnostno tradicijo, v galerijski prostor pa se vključujejo tudi performativne prakse in kiparske reprezentacije človeških teles. Ves svet je arhiv, še najbolj zgoščene in lakonične izjave so prelom in anticipacija, potopljena v polnost živega dialoga. 

 

Aleš Vaupotič

 

Reference:

Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Ljubljana: SH – Zavod za založniško dejavnost, 1998.
Geppert, Hans Vilmar. Der realistische Weg. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1994.
Škulj, Jola. »Mihail Bahtin, Teorija romana.« Primerjalna književnost 6.1 (1983): 48–56.

O razstavi

Ne sanjajte sanj
Izbor iz zbirke Telekom in novi deli


Moderna galerija, MG+
23. maj–30. julij 2023

Odprtje razstave: torek, 23. maj 2023 ob 20. uri
 

V umetninah, ki so arhivi elementov, je najpomembnejše urejanje množice sestavin, ne pa njeno odpravljanje, na primer tako, da bi se skupek elementov nadomestil s splošnim, s pravili, po katerih nastajajo oz. ki predstavljajo njihovo enovito, globljo poanto.

Od soočanja z zgodovino umetnosti, prek kozmologij, edukacijskih situacij, urbanizma, do zbirk risb in t.i. psiholoških gledališč ter antropomorfnih skulptur – v petih dvoranah MG+ bo na ogled več kot 40 del in projektov 25 umetnic in umetnikov, ki prihajajo iz vzhodne in jugovzhodne Evrope. V okviru razstave bosta predstavljeni tudi dve novi naročeni deli.  

Saša Auerbah, Jane Čalovski, Danica Dakić, Aleksandra Domanović, Kyriaki Goni, Petrit Halilaj, Pravdoljub Ivanov, Hortensia Mi Kafchin, Ali Kazma, Luka Kedžo, Eva Kot'átková, Marija Kulikovska, Marek Kvetan, Piotr Łakomy, Ciprian Mureşan, Paul Neagu, Paulina Ołowska, Roman Ondák, Agnieszka Polska, Stepan Rjabčenko, Slavs and Tatars, Marko Tadić, Iza Tarasewicz, Krasimir Terziev, Martina Vačeva. Novi produkciji: Maja Babič Košir: Brat, povej mi, Lana Čmajčanin: Ne sanjajte sanj.


Kustosa razstave: Nathalie Hoyos, Rainald Schumacher

Koordinacija: Robert Simonišek, Jure Vuga
Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva, koordinacija: Simona Škorja
Besedila: Aleš Vaupotič, Nathalie Hoyos, Igor Španjol
Grafično oblikovanje: Eduard Čehovin
Odnosi z javnostmi: Mateja Lavrič
Tehnični koordinator: Tomaž Kučer
Spletišče: Aleš Vaupotič, Jaka Železnikar, Vikida
Tehnična ekipa: Boris Fister, Armin Salihović, Duško Škrbin
Producenta: Moderna galerija, Deutsche Telekom

Lana Čmajčanin

Ne sanjajte sanj

Ne sanjajte sanj
prostorska postavitev, neonski napis, tapeta
450 x 335 cm
2023

Ne sanjajte sanj

Instalacija Ne sanjajte sanj se navezuje in raziskuje dva pomembna zgodovinska dogodka iz poznega 19. in 20. stoletja ter njuno povezanost s sodobnimi politikami in trenutno geopolitično situacijo v Evropi, zlivanje preteklosti in sedanjosti.

Kot rezultat Berlinskega kongresa leta 1878, je bila Avstro-Ogrski za nedoločen čas odobrena zasedba Bosne in Hercegovine, prevzem vojaške in civilne uprave. Po številnih bitkah se je agresija končala s padcem Sarajeva. 6. oktobra leta 1908 je dvojna monarhija Avstro-Ogrska oznanila priključitev Bosne in Hercegovine.

Približno stoletje pozneje, decembra leta 1992, je lord Dawid Owen, britanski politik in diplomat ob svojem obisku Sarajeva, ki je prestalo 1425 dni obleganj, izjavil: »Ne, ne, ne živite v sanjah, da bo Zahod posredoval in rešil ta problem. Ne sanjajte sanj …« Opozorilo je bilo namenjeno Bosancem, ki so se soočali z masovnimi poboji, etničnim čiščenjem in vojnimi zločini, upajoč, da bo Zahod posegel in ustavil vojno ter teror.

Neonski napis Ne sanjajte sanj je postavljen pred ozadje, ki se naslanja na sliko treh avtorjev iz leta 1878: Adolf Obermüller (krajina), Alexander Ritter von Bensa mlajši (štafaža) in Alexander Kaiser (arhitektura). Slika prikazuje prvi vojaški pohod za vzpostavitev avstro-ogrske oblasti v Bosni in Hercegovini ter severni tabor.

Delo z združevanjem medijev, ki so relevantni in značilni za 19. in 20. stoletje, sooča v jukstapoziciji zgodovinsko točne elemente z globokim simbolnim pomenom. Preizprašuje odnos med preteklostjo in sedanjostjo, raziskuje politične povezave med centrom in periferijo ter kritično pretresa oz. analizira Novi Imperializem in sodobno Zahodno Diplomacijo.

Instalacija Ne sanjajte sanj poudarja kompleksnost idej in dejstev, hkrati pa spodbuja razpravo skozi skupno razumevanje raznolikih izkušenj.

Lana Čmajčanin
Ne sanjajte sanj
Ne sanjajte sanj
Lana Čmajčanin

*1983 v Sarajevu, Jugoslavija, zdaj Bosna in Hercegovina. Živi in dela na Dunaju v Avstriji in v Sarajevu.

Umetnica je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Sarajevu in je doktorska štipendistka na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. V svoji praksi raziskuje vpliv geopolitike, struktur moči in mehanizmov nadzora, pri čemer se osredotoča na vlogo žensk in ženskega telesa. V svojih delih se ukvarja z vprašanji odgovornosti in manipulacije, geopolitičnega in strukturnega nasilja, politike spomina, praks nacionalistične politike in neoliberalnega upravljanja travme. Njena dela so bila razstavljena v Ljubljani leta 2014 (Blank Maps) v Kulturnem centru Tobačna 001, leta 2017 v Moderni galeriji in leta 2022 na mednarodnem festivalu sodobne umetnosti Mesto žensk.

DELA NA RAZSTAVI

  • Ne sanjajte sanj

Eva Kot'átková

Psihološko gledališče III/IV, Besedišče Jane, dekleta, ki gradi nove svetove

Psihološko gledališče III/IV, Besedišče Jane, dekleta, ki gradi nove svetove
Besedila in ročno napisani zapiski na kartonu, kovinski okvirji, obešeni na vrvice
spremenljive velikosti
2014

Psihološko gledališče III/IV, Besedišče Jane, dekleta, ki gradi nove svetove

Štiri dela, ki sestavljajo Psihološko gledališče Eve Kot’átkove iz leta 2014, temeljijo na psiholoških konceptih in teorijah o človeški naravi, psihičnih stanjih in komunikaciji.

Besedišče Jane, dekleta, ki gradi nove svetove nas spominja na šolo in izobraževanje v starih časih, ko je bilo treba stavek napisati po stokrat – znova in znova. Gre za prizor rojevanja novega besedišča, novega jezika, nove veščine pisanja, ki se usvoji z neskončnim ponavljanjem. Novo besedišče sestavlja tudi kot mešanico rokopisa in čitljivih fragmentov besedil, kot kompilacijo grafik, fragmentov in ilustracij. Delo prikazuje samosvoj svet. Je neznana celina, nekje vmes med jezikom, podobami, fragmenti in zasebnimi, nerazberljivimi zapiski. Je prepričljiva vizualizacija skrajno individualnih načinov oblikovanja posameznikovega osebnega gledišča.

Eva Kot'átková
Psihološko gledališče III/IV, Besedišče Jane, dekleta, ki gradi nove svetove
Psihološko gledališče III/IV, Besedišče Jane, dekleta, ki gradi nove svetove
Eva Kot'átková

*1982 v Pragi na Češkoslovaškem, zdaj na Češkem. Živi in dela v Pragi.

Umetnica je študirala na Akademiji za likovno umetnost in Akademiji za uporabno umetnost v Pragi, na San Francisco Art Institute in Akademie der Bildenden Künste na Dunaju. Kot metafora sodobne civilizacije njena dela ponazarjajo sanje, pričakovanja in se ukvarjajo z vzajemnimi tesnobami, ki jih doživljajo predvsem otroci, starejši ljudje in živali. Tako nakazuje krhkost subjekta, ki se sooča z vzdrževanimi strukturami. Nadalje raziskuje odnos med zasebnim in osebnim na eni strani ter javno, avtoritarno sfero na drugi in njuno antagonistično razmerje, ki nenehno nakazuje in postavlja pod vprašaj vzvišeno institucionalno kritiko pod površjem.

DELA NA RAZSTAVI

Eva Kot'átková

Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami

Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
kovinski liki, obešeni s stropa na vrveh
spremenljive velikosti
2014

Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami

Štiri dela, ki sestavljajo Psihološko gledališče Eve Kot’átkove iz leta 2014, temeljijo na psiholoških konceptih in teorijah o človeški naravi, psihičnih stanjih in komunikaciji.

Zadnje od štirih del nam daje vpogled v Glavo Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami. Njegova glava je polna geometrijskih likov, črt in mrež. Fant se zdi nadarjena oseba z izjemnimi spretnostmi, morda tudi sposoben razmišljati v slikah in tako komunicirati s svetom zunaj svoje glave.

Eva Kot'átková
Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
Eva Kot'átková
Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
Eva Kot'átková
Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
Psihološko gledališče II/IV, Glava Karla, dečka, ki se sporazumeva z znaki in preprostimi risbami
Eva Kot'átková

*1982 v Pragi na Češkoslovaškem, zdaj na Češkem. Živi in dela v Pragi.

Umetnica je študirala na Akademiji za likovno umetnost in Akademiji za uporabno umetnost v Pragi, na San Francisco Art Institute in Akademie der Bildenden Künste na Dunaju. Kot metafora sodobne civilizacije njena dela ponazarjajo sanje, pričakovanja in se ukvarjajo z vzajemnimi tesnobami, ki jih doživljajo predvsem otroci, starejši ljudje in živali. Tako nakazuje krhkost subjekta, ki se sooča z vzdrževanimi strukturami. Nadalje raziskuje odnos med zasebnim in osebnim na eni strani ter javno, avtoritarno sfero na drugi in njuno antagonistično razmerje, ki nenehno nakazuje in postavlja pod vprašaj vzvišeno institucionalno kritiko pod površjem.

DELA NA RAZSTAVI

Petrit Halilaj

Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)

Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
80 barvnih fotografskih reprodukcij fotografij iz arhiva Prirodoslovnega muzeja Kosovo
10 x 15 cm vsaka
2013

Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)

V svoji umetniški praksi Petrit Halilaj pogosto obravnavo svojo domovino Kosovo. Delo Posebna izdaja govori o Naravoslovnem muzeju Kosova. Po vojni na Kosovu so muzejsko zbirko pregnali v depo, da so dobili prostor za razstavljanje tradicionalnih albanskega ljudskih izdelkov. V muzejski kleti je Halilaj našel stare vitrine in živalske eksponate v katastrofalnem stanju. Z arhivskimi slikami, do katerih se je dokopal, nam podaja predstavo o nekdanjem naravoslovnem muzeju. Slike pripovedujejo o izgubi kulturne dobrine v času nasilnih spopadov in o želji po obujanju preteklosti.

Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)
Petrit Halilaj

*1986 v Kostrcu, Jugoslavija, zdaj Kosovo. Živi in dela v Prištini na Kosovu in Berlinu v Nemčiji.

Umetnik je študiral na Akademiji za likovno umetnost Brera v Milanu v Italiji, kamor se je preselil kot begunec. Halilajevo delo je tesno povezano z nedavno zgodovino njegove države ter posledicami političnih in kulturnih napetosti v regiji. Čeprav se sooča s kolektivnim spominom, njegovo delo pogosto izhaja iz osebne izkušnje in je običajno rezultat intimnega procesa in trenutka, preživetega z ljubljeno osebo. Njegovo edinstveno in včasih nespoštljivo igrivo soočanje z bistvom resničnosti rezultira v poglobljenem razmišljanju o spominu, svobodi, kulturni identiteti in življenjskih odkritjih.

DELA NA RAZSTAVI

  • Posebna izdaja (nekdanji Prirodoslovni muzej Kosova)

Roman Ondák

Futuropolis

Futuropolis
barvni svinčnik, svinčnik na papirju, postavitev 100 posamično uokvirjenih risb
različne velikosti
2006

Futuropolis

Roman Ondak se v delih posveča odnosu med posameznikom in družbo. Pogosto uporablja vsakdanje predmete in situacije za ustvarjanje participativnih instalacij, ki gledalce vabijo k interakciji z delom.

Kako si zamišljamo mesto prihodnosti? To vprašanje je osrednje tako v delu Futuropolis kot v Vodenem ogledu (sledite mi).

Futuropolis sestavlja 100 risb velemesta, ki so jih na njegovo prošnjo naredili Ondakovi prijatelji, znanci in sorodniki, ne da bi umetnik lahko vplival na posamezne risbe. V delu se skupne utopije in distopije pokažejo prav tako jasno kot individualne vizije urbanega življenja.

Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák
Futuropolis
Futuropolis
Roman Ondák

*1966 v Žilini na Slovaškem. Živi in dela v Bratislavi na Slovaškem.

Umetnik je med letoma 1988 in 1994 študiral slikarstvo in grafiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi. Ondák se v svojih delih poigrava z idejami premestitve, reprezentacije in podvajanja izkušenj, pri čemer izostruje in preusmerja gledalčevo pozornost na vsakdanje življenje. Ob preizpraševanju neuspeha komunistične strukture raziskuje možnosti za drugačne ureditve – nove vzorce vedenja ter alternativne družbene in politične možnosti.

DELA NA RAZSTAVI

Martina Vačeva

Apetit pride z glasovanjem

Apetit pride z glasovanjem
akrilna slika, kolaž na platnu
205 x 240,4 cm
2019

Apetit pride z glasovanjem

V Bolgariji poznajo pregovor, ki spominja na naslov te vedre slike Martine Vačeve. V deželi je običajno, da se med politično kampanjo pripravi piknik za ljudstvo. Stranka oziroma politik, ki se izkaže za radodarnejšega in streže boljšo pijačo in jedačo, ima večje možnosti, da dobi glasove. Poleg tega se pregovor nanaša tudi na zelo razširjeno korupcijo. Gre za korupcijo v javnem življenju, ki sega od splošne prakse majhnih daril in pozornosti iz časa komunizma do današnje politike in gospodarstva.

Martina Vačeva
Apetit pride z glasovanjem
Apetit pride z glasovanjem
Martina Vačeva

*1988 v Plovdivu, Bolgarija. Živi in dela v Plovdivu in Bretanji v Franciji.

Umetnica je leta 2015 diplomirala na Nacionalni akademiji umetnosti v Sofiji. Njena praksa izhaja iz kulture fanzinov, v svojih grafikah in slikah pa uporablja univerzalne arhetipe, kot so junak, upornik ali burkež. Njen svet naseljujejo liki iz popularne kulture in bolgarski folklorni simboli, ki se v njenih delih soočajo. Umetnica sopostavlja kompozicije iz kultnih filmskih prizorov z bolgarskimi tradicijami. Protagonisti ameriških filmov in domačini se prekrivajo v poustvarjanju filmskih klišejev na ulicah umetničinega rojstnega mesta. Njeno delo je bilo leta 2019 predstavljeno v Ljubljani na 33. grafičnem bienalu.

DELA NA RAZSTAVI

Martina Vačeva

Dežela odpadkov

Dežela odpadkov
akrilna slika na platnu, kovina
246 x 279,5 x 3 cm
2020

Dežela odpadkov

V svojih slikah, kipih in instalacijah Martina Vačeva preučuje odnos med tradicijo, kulturno dediščino in modernostjo v svoji rodni Bolgariji ter vpliv zahodne kulture. Umetnica pogosto s humorjem opozarja na družbene in politične zamere ter na težavni proces prehoda v demokracijo v Bolgariji, ki je leta 2007 vstopila v Evropsko unijo, v kateri je še vedno ena najrevnejših držav.

Dežela odpadkov predstavlja različne plati družbeno-političnega konteksta v Bolgariji, ko je postala del Evrope. Prikazuje resničen prizor na tipični romski tržnici v getu Šeker Mahala v umetničinem rojstnem Plovdivu, kjer živi ena največjih romskih skupnosti v Evropi. Čeprav je romska skupnost v Bolgariji izredno demografsko pomembna, Romi niso uradno priznani kot manjšina in se še naprej soočajo z diskriminacijo, revščino in omejenim dostopom do izobraževanja in zdravstvenega varstva.

Martina Vačeva
Dežela odpadkov
Dežela odpadkov
Martina Vačeva

*1988 v Plovdivu, Bolgarija. Živi in dela v Plovdivu in Bretanji v Franciji.

Umetnica je leta 2015 diplomirala na Nacionalni akademiji umetnosti v Sofiji. Njena praksa izhaja iz kulture fanzinov, v svojih grafikah in slikah pa uporablja univerzalne arhetipe, kot so junak, upornik ali burkež. Njen svet naseljujejo liki iz popularne kulture in bolgarski folklorni simboli, ki se v njenih delih soočajo. Umetnica sopostavlja kompozicije iz kultnih filmskih prizorov z bolgarskimi tradicijami. Protagonisti ameriških filmov in domačini se prekrivajo v poustvarjanju filmskih klišejev na ulicah umetničinega rojstnega mesta. Njeno delo je bilo leta 2019 predstavljeno v Ljubljani na 33. grafičnem bienalu.

DELA NA RAZSTAVI

Pravdoljub Ivanov

Pripravljalne risbe

Pripravljalne risbe
svinčnik, barvni svinčnik, tempera in akvarel na papirju
spremenljive velikosti
1998–2016

Pripravljalne risbe

Teh 19 risb je odličen primer tega, kako pomemben je ta tradicionalni medij za sodobno umetnost tudi v digitalni dobi. Svinčnik, nekaj akvarelnih barv in papir so še vedno orodja, s katerimi Pravdoljub Ivanov vizualno izraža svoje zamisli in koncepte. Risbe so nastale med letoma 1998 in 2016 in predstavljajo nekakšno retrospektivo ali arhiv ter podajajo intenziven vpogled v nekatere od umetnikovih velikih instalacij in objektov. Večina jih je bila realizirana, čeprav včasih šele po dolgem premoru med risbo in realizacijo. Predstavljajo del tega, kar umetnik imenuje »Ekologija podob / Ekologija umetniških objektov«. Ker je umetnostni svet preplavljen s preštevilnimi predmeti, je umetniku pomembno, da počaka na pravi trenutek in primeren prostor za realizacijo svojih zamisli. Tako, na primer, Življenje drugih je nekako lažje obstaja kot risba od leta 2005, realizirano pa je bilo šele leta 2014.

Lestev, 2012, 38 x 57 cm
Oblika iz oblike, 2011, 50 x 33 cm
Toliko razlogov, 2004, 24 x 30,5 cm
Spomenik neznani perici II , 2005, 32 x 24 cm
Spomenik neznani perici I, 2005, 24 x 30,5 cm
Spiralna steklenica, 2011, 36 x 48 cm
Življenje drugih je nekako lažje, 2005, 21 x 29,7 cm
Nič več pesimizma, 2002, 21 x 29,7 cm
Sprememba vedno zahteva čas in energijo, 1998, 21 x 29,7 cm
Sprememba vedno zahteva čas in energijo, 1998, 21 x 20 cm
Nikoli ne obupaj, 2012, 65 x 46,5 cm
Radio Luxembourg I, 2005, 21 x 29,7 cm
Radio Luxembourg II, 2005, 21 x 29,7 cm
Dvigni se in zabij, 2011, 50 x 35 cm
Težave nikoli niso same, 2015, 29,7 x 21 cm
Ste …, 2016, 21 x 29,7 cm
Razbita preproga, 2011 (za kasneje realizirana dela Ornamenti vzdržljivosti, Ornamenti povpraševanja in Dvojni ornamenti), 21 x 20,7 cm
Videti pomeni potovati, 2016, 21 x 29,7 cm
Ošiljene noge (Živčni stol), 2007, 32 x 24 cm

Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov
Pripravljalne risbe
Pripravljalne risbe
Pravdoljub Ivanov

*1964 v Plovdivu, Bolgarija. Živi in dela v Sofiji, Bolgarija.

Umetnik je diplomiral iz slikarstva na Nacionalni akademiji za likovno umetnost v Sofiji, kjer trenutno predava. Njegove zamisli so nekakšno stičišče med vsakdanjim življenjem in domišljijo, čeprav skuša ustvarjati dela, ki ne pripadajo nobeni od teh kategorij. Umetnik raje deluje na področju objekta, instalacije, fotografije in risbe, pri čemer pogosto izkorišča okoliščine in izzive določenega kraja in okolja. Njegova dela se ukvarjajo s fenomeni prostorskosti, v katerih se rušijo norme, v vsakdanji vizualni besednjak pa se vnašajo trompe-l'oeil učinki.

DELA NA RAZSTAVI

Pravdoljub Ivanov

Polresnica

Polresnica
črne črke na steni
spremenljive velikosti
1999–2013

Polresnica

Pravdoljub Ivanov v delih pogosto uporablja jezik. Velik papirni izrezek podaja sporočilo, ki je vidno le napol. Črke v besedi so razpolovljene horizontalno, tako da manjka zgornja polovica, a človeški um avtomatično dopolni sliko v celotno besedo. Razpolovljena beseda vizualizira svoj lastni pomen, »polresnico«, ki se nanaša na izjavo »vsaka resnica je le polresnica«. Ali obstaja tudi druga polovica te polresnice? Bi obe polovici resnice skupaj dali »celo« ali vso resnico? Ali je druga polovica njeno nasprotje, neresnica?

Ta tavtološka igra besed o dveh polovicah, ki bi jo lahko še nadaljevali, kaže na enega osrednjih vprašanj razstave: Kako berete umetnost? Kako si razlagate znake?

Vidni, obstoječi, objektivno prisotni fizični predmeti na razstavi predstavljajo en del umetniškega dela. Drugi del je subjektivna realnost, v kateri lahko kot obiskovalci sodelujemo in jo doumemo ali pa jo tudi povsem napačno razumemo.

Pravdoljub Ivanov
Polresnica
Polresnica
Pravdoljub Ivanov

*1964 v Plovdivu, Bolgarija. Živi in dela v Sofiji, Bolgarija.

Umetnik je diplomiral iz slikarstva na Nacionalni akademiji za likovno umetnost v Sofiji, kjer trenutno predava. Njegove zamisli so nekakšno stičišče med vsakdanjim življenjem in domišljijo, čeprav skuša ustvarjati dela, ki ne pripadajo nobeni od teh kategorij. Umetnik raje deluje na področju objekta, instalacije, fotografije in risbe, pri čemer pogosto izkorišča okoliščine in izzive določenega kraja in okolja. Njegova dela se ukvarjajo s fenomeni prostorskosti, v katerih se rušijo norme, v vsakdanji vizualni besednjak pa se vnašajo trompe-l'oeil učinki.

DELA NA RAZSTAVI

Kyriaki Goni

Naše roke št. 8, 3, 22/24

Naše roke št. 8, 3, 22/24
gvaš in tuš na papirju
30 x 42 cm, 42,2 x 54,2 x 3 cm z okvirjem
2020

Naše roke št. 8, 3, 22/24

Aristotel je roki rekel »orodje vseh orodij«. In res, večina naših interakcij z drugimi vključuje roke. V mnogih kulturah je prvo, kar naredimo, ko spoznamo nekoga novega, to, da se rokujemo z njim. Risbe Kyriaki Goni Naše roke so iz serije 24 risb, ki jih je umetnica ustvarila med prvim valom pandemije covida-19. V času, ko smo morali fizične stike omejiti na absolutni minimum in se je večina komunikacije odvijala v digitalnem svetu, je umetnica začela kartirati različna področja roke in jim pripisovati digitalne veščine in duševna razpoloženja. Kartografija, ki nam pomaga razumeti, kako naj se obnašamo v virtualnem prostoru, ali pa orodje za branje iz dlani v digitalni dobi.

Kyriaki Goni
Naše roke št. 8, 3, 22/24
Naše roke št. 8, 3, 22/24
Kyriaki Goni
Naše roke št. 8, 3, 22/24
Naše roke št. 8, 3, 22/24
Kyriaki Goni
Naše roke št. 8, 3, 22/24
Naše roke št. 8, 3, 22/24
Kyriaki Goni

Rojena, živi in dela v Atenah v Grčiji.

Umetnica je magistrirala iz digitalnih umetnosti na atenski Šoli za likovno umetnost. Kyriaki Goni raziskuje področje napetosti med digitalnimi tehnologijami in njihovimi učinki na družbo ter posameznika. V svojih delih ustvarja distanco, ki vodi v kritično in skeptično dojemanje vse zmogljivejših tehnologij zbiranja, shranjevanja in analize podatkov. Pri svojem delu, ki vključuje različne discipline, ustvarja večplastne instalacije, ki se osredotočajo na povezavo med tehnologijo in družbo ter se kritično dotikajo vprašanj datafikacije (upodatkovanja), nadzora, porazdeljenih omrežij (distributed networks), infrastruktur, ekosistemov, človeških in nečloveških odnosov.

DELA NA RAZSTAVI

  • Naše roke št. 8, 3, 22/24

Paul Neagu

Trije svetovi

Trije svetovi
svinčnik, barvni svinčniki, tuš na papirju
41,5 x 29,5 cm; 47,5 x 35,5 x 2,5 cm z okvirjem
1981

Trije svetovi

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Paul Neagu odločil ostati v eksilu v Angliji in se ne vrniti v Socialistično republiko Romunijo, ki je pod Ceauşescujem postala stalinistična diktatura.

Umetnik v risbah vizualizira in komentira procese, ki jih je želel doživeti v svojih performansih. Iskal je marginalne izkušnje in stanja, ki bi lahko sprostila neznane energije in vzpostavila odnos med telesom, dušo in kozmosom. Kot kak šaman ali čarovnik je bil prepričan, da se umetniško delo legitimira in osmisli v preseganju razumskih meja.

Neagu je performans Prehajanje v tornado posnel v studiih škotske televizijske postaje Grampian leta 1974. Za to je bil zaslužen Richard Demarco, ki je sredi šestdesetih let ustanovil galerijo Demarco v Edinburgu; ta je postala pomembno razstavišče in zbirališče za vzhodnoevropske umetnike. Risbi Prehajanje v tornado in Postopno prehajanje v tornado iz leta 1974 sta pripravljalni študiji za performans, v katerem je umetnik kotalkal okrog vrste predmetov v duhovnem vzorcu, se postopno slekel in si okrog rok in telesa privezal razne usnjene jermene. Risbi sta vključeni tudi v film, ki dokumentira delo. Umetnik je razne predmete na tleh ovil v papir in pakete pritrdil na enega od usnjenih jermenov okrog svojih bokov. Ko se je začel vrteti okrog svoje osi, so paketi poleteli navzven. Vrtel se je vse hitreje in hitreje, dokler ni na koncu padel na tla in s sebe odrezal predmete.

Paul Neagu
Trije svetovi
Trije svetovi
Paul Neagu

*1938 v Bukarešti, Romunija. Živel v Londonu, Velika Britanija, umrl leta 2004 v Londonu.

Med letoma 1960 in 1965 je Neagu študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Bukarešti. Konec šestdesetih let je ustvaril veliko skupino otipljivih predmetov ter se osredotočil na tradicijo ritualov in performansov. Leta 1968 je razvil zamisel o »antropokozmosu« s konstrukcijo človeškega telesa iz geometrijskih celic. Od leta 1976 je poučeval na Royal College of Art. Bil je vpliven profesor, med njegovimi učenci izstopajo Anthony Gormley, Anish Kapoor, Tony Cragg, Langlands & Bell in Rachel Whiteread. Njegova dela so del zbirke Moderne galerije Arteast 2000 +, prve muzejske zbirke , ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah.

DELA NA RAZSTAVI

Paul Neagu

Postopno prehajam v tornado

Postopno prehajam v tornado
svinčnik, tuš, kavni madeži na papirju
41,5 x 31 cm; 51,7 x 36,7 x 3,8 cm z okvirjem
1974

Postopno prehajam v tornado

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Paul Neagu odločil ostati v eksilu v Angliji in se ne vrniti v Socialistično republiko Romunijo, ki je pod Ceauşescujem postala stalinistična diktatura.

Umetnik v risbah vizualizira in komentira procese, ki jih je želel doživeti v svojih performansih. Iskal je marginalne izkušnje in stanja, ki bi lahko sprostila neznane energije in vzpostavila odnos med telesom, dušo in kozmosom. Kot kak šaman ali čarovnik je bil prepričan, da se umetniško delo legitimira in osmisli v preseganju razumskih meja.

Neagu je performans Prehajanje v tornado posnel v studiih škotske televizijske postaje Grampian leta 1974. Za to je bil zaslužen Richard Demarco, ki je sredi šestdesetih let ustanovil galerijo Demarco v Edinburgu; ta je postala pomembno razstavišče in zbirališče za vzhodnoevropske umetnike. Risbi Prehajanje v tornado in Postopno prehajanje v tornado iz leta 1974 sta pripravljalni študiji za performans, v katerem je umetnik kotalkal okrog vrste predmetov v duhovnem vzorcu, se postopno slekel in si okrog rok in telesa privezal razne usnjene jermene. Risbi sta vključeni tudi v film, ki dokumentira delo. Umetnik je razne predmete na tleh ovil v papir in pakete pritrdil na enega od usnjenih jermenov okrog svojih bokov. Ko se je začel vrteti okrog svoje osi, so paketi poleteli navzven. Vrtel se je vse hitreje in hitreje, dokler ni na koncu padel na tla in s sebe odrezal predmete.

Paul Neagu
Postopno prehajam v tornado
Postopno prehajam v tornado
Paul Neagu

*1938 v Bukarešti, Romunija. Živel v Londonu, Velika Britanija, umrl leta 2004 v Londonu.

Med letoma 1960 in 1965 je Neagu študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Bukarešti. Konec šestdesetih let je ustvaril veliko skupino otipljivih predmetov ter se osredotočil na tradicijo ritualov in performansov. Leta 1968 je razvil zamisel o »antropokozmosu« s konstrukcijo človeškega telesa iz geometrijskih celic. Od leta 1976 je poučeval na Royal College of Art. Bil je vpliven profesor, med njegovimi učenci izstopajo Anthony Gormley, Anish Kapoor, Tony Cragg, Langlands & Bell in Rachel Whiteread. Njegova dela so del zbirke Moderne galerije Arteast 2000 +, prve muzejske zbirke , ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah.

DELA NA RAZSTAVI

Paul Neagu

Prehajam v tornado

Prehajam v tornado
svinčnik, tuš, cigaretne ožganine na papirju
41,5 x 31 cm; 53,7 x 40,2 x 3,8 cm z okvirjem
1974

Prehajam v tornado

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Paul Neagu odločil ostati v eksilu v Angliji in se ne vrniti v Socialistično republiko Romunijo, ki je pod Ceauşescujem postala stalinistična diktatura.

Umetnik v risbah vizualizira in komentira procese, ki jih je želel doživeti v svojih performansih. Iskal je marginalne izkušnje in stanja, ki bi lahko sprostila neznane energije in vzpostavila odnos med telesom, dušo in kozmosom. Kot kak šaman ali čarovnik je bil prepričan, da se umetniško delo legitimira in osmisli v preseganju razumskih meja.

Neagu je performans Prehajanje v tornado posnel v studiih škotske televizijske postaje Grampian leta 1974. Za to je bil zaslužen Richard Demarco, ki je sredi šestdesetih let ustanovil galerijo Demarco v Edinburgu; ta je postala pomembno razstavišče in zbirališče za vzhodnoevropske umetnike. Risbi Prehajanje v tornado in Postopno prehajanje v tornado iz leta 1974 sta pripravljalni študiji za performans, v katerem je umetnik kotalkal okrog vrste predmetov v duhovnem vzorcu, se postopno slekel in si okrog rok in telesa privezal razne usnjene jermene. Risbi sta vključeni tudi v film, ki dokumentira delo. Umetnik je razne predmete na tleh ovil v papir in pakete pritrdil na enega od usnjenih jermenov okrog svojih bokov. Ko se je začel vrteti okrog svoje osi, so paketi poleteli navzven. Vrtel se je vse hitreje in hitreje, dokler ni na koncu padel na tla in s sebe odrezal predmete.

Paul Neagu
Prehajam v tornado
Prehajam v tornado
Paul Neagu

*1938 v Bukarešti, Romunija. Živel v Londonu, Velika Britanija, umrl leta 2004 v Londonu.

Med letoma 1960 in 1965 je Neagu študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Bukarešti. Konec šestdesetih let je ustvaril veliko skupino otipljivih predmetov ter se osredotočil na tradicijo ritualov in performansov. Leta 1968 je razvil zamisel o »antropokozmosu« s konstrukcijo človeškega telesa iz geometrijskih celic. Od leta 1976 je poučeval na Royal College of Art. Bil je vpliven profesor, med njegovimi učenci izstopajo Anthony Gormley, Anish Kapoor, Tony Cragg, Langlands & Bell in Rachel Whiteread. Njegova dela so del zbirke Moderne galerije Arteast 2000 +, prve muzejske zbirke , ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah.

DELA NA RAZSTAVI

Paul Neagu

Kozmorazsežnost človeka (Impulzi in vektorji)

Kozmorazsežnost človeka (Impulzi in vektorji)
svinčnik, tuš na papirju
41,5 x 29,5 cm; 47,5 x 35,5 x 2,5 cm z okvirjem
1968–1975

Kozmorazsežnost človeka (Impulzi in vektorji)

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Paul Neagu odločil ostati v eksilu v Angliji in se ne vrniti v Socialistično republiko Romunijo, ki je pod Ceauşescujem postala stalinistična diktatura.

Umetnik v risbah vizualizira in komentira procese, ki jih je želel doživeti v svojih performansih. Iskal je marginalne izkušnje in stanja, ki bi lahko sprostila neznane energije in vzpostavila odnos med telesom, dušo in kozmosom. Kot kak šaman ali čarovnik je bil prepričan, da se umetniško delo legitimira in osmisli v preseganju razumskih meja.

Neagu je performans Prehajanje v tornado posnel v studiih škotske televizijske postaje Grampian leta 1974. Za to je bil zaslužen Richard Demarco, ki je sredi šestdesetih let ustanovil galerijo Demarco v Edinburgu; ta je postala pomembno razstavišče in zbirališče za vzhodnoevropske umetnike. Risbi Prehajanje v tornado in Postopno prehajanje v tornado iz leta 1974 sta pripravljalni študiji za performans, v katerem je umetnik kotalkal okrog vrste predmetov v duhovnem vzorcu, se postopno slekel in si okrog rok in telesa privezal razne usnjene jermene. Risbi sta vključeni tudi v film, ki dokumentira delo. Umetnik je razne predmete na tleh ovil v papir in pakete pritrdil na enega od usnjenih jermenov okrog svojih bokov. Ko se je začel vrteti okrog svoje osi, so paketi poleteli navzven. Vrtel se je vse hitreje in hitreje, dokler ni na koncu padel na tla in s sebe odrezal predmete.

Paul Neagu
Kozmorazsežnost človeka (Impulzi in vektorji)
Kozmorazsežnost človeka (Impulzi in vektorji)
Paul Neagu

*1938 v Bukarešti, Romunija. Živel v Londonu, Velika Britanija, umrl leta 2004 v Londonu.

Med letoma 1960 in 1965 je Neagu študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Bukarešti. Konec šestdesetih let je ustvaril veliko skupino otipljivih predmetov ter se osredotočil na tradicijo ritualov in performansov. Leta 1968 je razvil zamisel o »antropokozmosu« s konstrukcijo človeškega telesa iz geometrijskih celic. Od leta 1976 je poučeval na Royal College of Art. Bil je vpliven profesor, med njegovimi učenci izstopajo Anthony Gormley, Anish Kapoor, Tony Cragg, Langlands & Bell in Rachel Whiteread. Njegova dela so del zbirke Moderne galerije Arteast 2000 +, prve muzejske zbirke , ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah.

DELA NA RAZSTAVI

Piotr Łakomy

Sosed kopalniška vrata

Sosed kopalniška vrata
najdena lesena vrata, nojeva jajca
183 x 70 x 30 cm
2019

Sosed kopalniška vrata

Naslov nam lahko točno pove, kaj delo je. Kopalnična vrata. Preprosto najdena vrata, ki bi prav lahko pripadala sosedu, če ne bi bili nanje pritrjeni tisti skrivnostni predmeti. V celi seriji umetnikovih skulptur se po njihovih površinah razteza nekakšna organska masa, kot napad glivic ali kak lišaj. S tem se skulpture preselijo v polje biološke favne, kjer nadzor ni v umetnikovih rokah, ampak je stvar narave in nekega organskega procesa rasti. Kopalnična vrata imajo velike izbokline, narejene iz nojevih jajc, ki se držijo površine kot školjke ali rastline. Vsa površina vrat se zdi namenjena za sceno dvema glasbenikoma, majhnima lesenima figuricama, izrezljanima v folklorni kmečki maniri. Ta sosed je lahko malo čuden, a s smislom za humor.

Piotr Łakomy
Sosed kopalniška vrata
Sosed kopalniška vrata
Piotr Łakomy
Sosed kopalniška vrata
Sosed kopalniška vrata
Piotr Łakomy
Sosed kopalniška vrata
Sosed kopalniška vrata
Piotr Łakomy

*1983, Gorzów Wielkopolski, Poljska. Živi in dela v Poznanu na Poljskem.

Umetnik je študiral na Filozofski fakulteti Univerze Zielona Góra, kjer je leta 2009 diplomiral iz slikarstva. Łakomy ustvarja v mediju slikarstva, ki ga razume v širšem smislu. Ustvarja instalacije in objekte ter se ukvarja z umetniškimi izzivi v javnem prostoru. Na svojih razstavah predstavlja slike s tematiko, značilno za sodobne urbane skupnosti. Njegovo zanimanje za slikarstvo izvira iz uličnih umetniških dejavnosti in zgodnjega grafitarstva. Łakomy v svojih projektih za galerijske interierje uporablja estetiko del, ustvarjenih neposredno v urbanem prostoru.

DELA NA RAZSTAVI

  • Sosed kopalniška vrata

Maja Babič Košir

Brat, povej mi

Brat, povej mi
Niko Kralj: Lupina (1956), medenina, plastika, krzno, beli oniks, brizgalni tisk, pleksi steklo
spremenljive velikosti
2023

Brat, povej mi

Maja Babič Košir, ki v svoji praksi pogosto prepleta tradicionalne medije z različnimi najdenimi predmeti in materiali iz družinskega arhiva, se v novi prostorski instalaciji posveča vprašanju napetosti, tako v dobesednem, materialnem smislu umetniške postavitve kot v prenesem pomenu, torej v temah, ki jih naslavlja, obenem pa je večdelna skulptura tudi vaja v čutnem učinkovanju različnih materialov. Skulptura, sestavljena iz v usnje preoblečenega kultnega stola svetovno priznanega slovenskega oblikovalca, Nika Kralja, grobo brušenega medeninastega loka in odloženega živalskega kožuha, je na prvi pogled minimalistična, prefinjena in preprosto lepa. Ob drugem branju lahko postane njeno umazano nasprotje, prežeto z razkrojem in smrtjo; več desetletij staro usnje smrdi, lok ima ostro rezilo, v kožuhu zeva strelna rana, na steni pa visi nerazložljiva podoba neimenovane ženske med šminkanjem. Instalacija je del večletnega projekta Love Letters Series, ki ga umetnica v letu 2024 pripravlja v RAVNIKAR GALLERY SPACE. Delo gre tako razumeti kot prvo, nelagodno polovico celote, ki bo v poslednji fazi razrešitve predstavljala krhko, a ljubeče ravnovesje dveh nasprotujočih si nravi.

Maja Babič Košir
Brat, povej mi
Brat, povej mi
Maja Babič Košir
Brat, povej mi
Brat, povej mi
Maja Babič Košir
Brat, povej mi
Brat, povej mi
Maja Babič Košir
Brat, povej mi
Brat, povej mi
Maja Babič Košir

*1978 v Ljubljani, Jugoslavija, zdaj Slovenija. Živi in dela v Ljubljani in Portu na Portugalskem.

Umetnica je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Podiplomski študij kreativne ilustracije in tehnik vizualne komunikacije je zaključila na EINA v Barceloni. Umetničin ustvarjalni proces temelji v meditativnem, introspektivnem principu. Snov črpa iz svojega okolja in svoje osebne zgodovine, še posebej iz bogatega družinskega arhiva najrazličnejših materialov; tako svoje intimne zgodbe skozi intuitivne umetniške intervencije prevede v vizualni svet. Redno se udeležuje mednarodnih sejmov in razstav sodobne umetnosti, na primer ARCO Lisboa, SPARK Vienna, Berlin Art Week, Vienna Contemporary, SWAB Barcelona and Zürich Art Weekend 2022. Njena umetniška dela so v številnih zasebnih in nekaterih pomembnih javnih zbirkah. Živi in ustvarja v Ljubljani, svojo umetniško prakso pa razvija s sliko, risbo, fotografijo, videom in instalacijami.

DELA NA RAZSTAVI

  • Brat, povej mi

Marek Kvetán

Dotik stvarnika

Dotik stvarnika
3D tisk, nakit, krom
75 x 17 x 17 cm
2016

Dotik stvarnika

Gre za morda eno najslavnejših ikoničnih gest v umetnostni zgodovini zahodne poloble – za Adamovo roko, ki se steguje k božji roki. Michelangelo je prizor naslikal na strop Sikstinske kapele med letoma 1508 in 1512. Ustvaril je vizualni imaginarij za mit o stvarjenju v tori in bibliji. Slovaški umetnik Marek Kvetan je za svoje delo uporabil tehnologijo tridimenzionalnega tiskanja in pretvoril roko v okostje, prekrito vsepovprek z navidezno dragimi kamni. Okostje je videti kot verska relikvija, postavljena na dodelano in okrašeno stojalo, kot da sodi v kako versko zakladnico.

Delo je lahko za gledalca vznemirljivo, saj zahteva razmislek in soočenje z eno najbolj temeljnih zgodb zahodne identitete.

Marek Kvetán
Dotik stvarnika
Dotik stvarnika
Marek Kvetán
Dotik stvarnika
Dotik stvarnika
Marek Kvetán
Dotik stvarnika
Dotik stvarnika
Marek Kvetán
Dotik stvarnika
Dotik stvarnika
Marek Kvetán

*1976 v Bratislavi, Češkoslovaška, zdaj Slovaška. Živi in dela v Bratislavi.

Umetnik je leta 2001 končal študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi, kjer trenutno predava. Kvetán pri svojem delu uporablja postkonceptualne prakse in daje prednost kalkulaciji, racionalnemu razmišljanju ter dvojnemu kodiranju. Svoje analitične načine razmišljanja projicira v ustvarjanje posameznih predmetov in digitalnih natisov. Tematsko navdih za svoje delo najde v kulturnem bistvu sodobne vizualnosti in njenih marginalij. V Kvetánovih delih se pojavljajo pojmi, kot so esteticizem, kliše, kič ali dekadenca, in tako postanejo nekakšno avtorjevo izhodišče. 

DELA NA RAZSTAVI

  • Dotik stvarnika

Saša Auerbah

12

12
jeklo, smola, silikon, barva
350 x 50 x 60 cm
2018

12

Mobil se v naslovu nanaša na dvanajstico v kompletu tarot kart. Prvotno so bile tarot igralne karte, šele proti koncu 18. stoletja so jih začeli uporabljati za vedeževanje in v duhovne namene. Dvanajsta karta prikazuje lik Obešenca, ki običajno visi za enega od gležnjev in gleda na svet z glavo navzdol. Karto pogosto razumejo v smislu, da bi morali opustiti osebne ambicije in prizadevanja in se prepustiti kontemplaciji božanskega in transcendentalnega ter dovoliti, da se dogodki odvijejo po svoje.

Saša Auerbah

*1985 v Moskvi, Rusija. Živi in dela na Dunaju v Avstriji.

Umetnica je študirala na Šoli za fotografijo in multimedije Rodčenko v Moskvi in leta 2018 zaključila magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Saša Auerbah pri svojem delu uporablja prostor kot list za pisanje stavka – skulpture sledijo obstoječim smernicam prostora in poudarjajo njegove elemente. Ornament in ritem sta ključna koncepta, na katerih zasnuje dela. Delo 12 v zbirki Telekom je bilo del njene zaključne predstavitve Neizogibni skok na Akademiji. V njenih novih delih se funkcija telesa prestavi od tega, da je okrašeno, do tega, da je okras samo na sebi, manj je protagonist in bolj enakovreden element.

DELA NA RAZSTAVI

  • 12

Aleksandra Domanović

Votivni dar: jerebica

Votivni dar: jerebica
lasersko sintrana poliamidna plastika, poliuretan, Soft-Touch, aluminij, prevleka iz kevlarja in ogljikovih vlaken, corian in pena
175.5 x 63 x 38 cm
2016

Votivni dar: jerebica

V skulpturi Votivni dar: jerebica Aleksandra Domanović združuje estetiko kiborga s klasično grško votivno figuro. Forma in atributi ostajajo klasični, za izdelavo svoje skulpture pa je umetnica uporabila 3-D tiskalnik in sodobne materiale.
Votivni darovi običajno izhajajo iz (verskih) zaobljub, kot darovi bogu ali neki višji entiteti. Lahko pomenijo tudi nekakšen daj-dam, preprosto dejanje blagovne menjave: »Jaz ti dam to, ti pa meni ponudiš tisto.« Tu nenavadni monolitni blok, narejen iz visokotehnoloških materialov, drži v umetni roki jerebico. Ta predstavlja neobičajen simbol za kesanje in spoznanje Boga, v srednjem veku pa tudi za hudiča, saj so verjeli, da jerebica krade drugim pticam jajca.
To nenavadno in provokativno delo postavlja pod vprašaj prihodnost naše človeškosti in se poigrava z idejami robotike in umetnih teles.

Aleksandra Domanović
Votivni dar: jerebica
Votivni dar: jerebica
Aleksandra Domanović
Votivni dar: jerebica
Votivni dar: jerebica
Aleksandra Domanović
Votivni dar: jerebica
Votivni dar: jerebica
Aleksandra Domanović
Votivni dar: jerebica
Votivni dar: jerebica
Aleksandra Domanović

*1981 v Novem Sadu, Jugoslavija, zdaj Srbija. Živi in dela v Berlinu v Nemčiji.

Umetnica je študirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju. V svojih delih poglobljeno obravnava številne pojave sodobne družbe, med njimi kulturne tehnike, znanstveni in tehnološki razvoj, zgodovino in kulturo, popularno kulturo ter oblikovanje nacionalne in kulturne identitete. Dela Aleksandre Domanović so natančno zasnovane pripovedi, vizualizirane z uporabo ikoničnih podob ali ilustracij, prevzetih iz drugih kontekstov. Njena dela so bila leta 2011 razstavljena v Ljubljani (19:30, Kulturni center Tobačna 001), leta 2013 na 7. trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji (Muzej sodobne umetnosti Metelkova) in leta 2021 na 34. grafičnem bienalu.

DELA NA RAZSTAVI

  • Votivni dar: jerebica

Marija Kulikovska

Homo Bulla

Homo Bulla
milo, železo
175 x 44 x 35 cm
2015/2018

Homo Bulla

Homo Bulla se nanaša na latinski pregovor, ki pravi, da je človeški obstoj kot mehurček. V njegovi krhkosti in minljivosti človeka lahko primerjamo s sicer lepim, a kratkotrajnim milnim mehurčkom. Marija Kulikovska je svoje tri skulpture z naslovom Homo Bulla ulila iz barvnega mila po svojem telesu. Umetnica je že leta 2012 ustvarila podobno serijo prosojnih teles, ki skrivnostno sijejo iz jedra kot dragi kamni. Dela so bila postavljena na lokaciji nekdanje tovarne izolacijskih materialov v ukrajinskem Donecku. Območje zapuščenih stavb je bilo sedež fundacije Izolyatsia, ki se je posvečala promoviranju in zagotavljanju prostora za sodobno umetnost v nekdanji regiji težke industrije v vzhodnem delu Ukrajine. Skulpture iz mila so stale na prostem, izpostavljene dežju, vročini in drugemu vremenu. Proces postopnega spreminjanja in topljenja materiala zaradi delovanja narave je nenadoma prekinilo nasilje. Dela so junija 2014 uničili separatisti samooklicanih Ljudskih republik v vzhodni Ukrajini. Vse tri skulpture so bile nato ponovno izdelane in razstavljene v Galeriji Saatchi v Londonu leta 2015.

Marija Kulikovska
Homo Bulla
Homo Bulla
Marija Kulikovska
Homo Bulla
Homo Bulla
Marija Kulikovska
Homo Bulla
Homo Bulla
Marija Kulikovska

*1988 v Kerču, Ukrajina, trenutno v izgnanstvu.

Umetnica je študirala na Državni akademiji za likovno umetnost in arhitekturo v Kijevu in leta 2013 magistrirala iz likovne umetnosti in arhitekture. V svojih delih razmišlja o dogodkih, povezanih s prisilnimi migracijami, izgnanstvom, vojno, in o tem, kako je biti ženska v patriarhalni družbi. Kulikovska se ukvarja s temami ženskosti, kvirovstva in telesnosti v povezavi z močjo in mejami. Od leta 2017 sodeluje z Ulegom Viničenkom pri svojih eksperimentalnih kvirovskih, nebinarnih, performativnih, kiparskih, arhitekturnih in umetniških projektih, pri katerih uporablja inovativne, organske, nenavadne, nekiparske in »neobičajne« materiale.

DELA NA RAZSTAVI

  • Homo Bulla

Roman Ondák

Vodeni ogled (Sledite mi)

Vodeni ogled (Sledite mi)
video, barvni, zvočni, v zanki
trajanje 5'
2002

Vodeni ogled (Sledite mi)

V videu Vodeni ogled (sledite mi) dvanajstletni deček vodi skupino turistov po Zadru. Ne pripoveduje, kot je običajno, o zgodovini mesta, ampak govori o Zadru prihodnosti, o stavbah, ki se gradijo, in o sedanjih športnih uspehih.

Roman Ondák
Vodeni ogled (Sledite mi)
Vodeni ogled (Sledite mi)
Roman Ondák
Vodeni ogled (Sledite mi)
Vodeni ogled (Sledite mi)
Roman Ondák
Vodeni ogled (Sledite mi)
Vodeni ogled (Sledite mi)
Roman Ondák
Vodeni ogled (Sledite mi)
Vodeni ogled (Sledite mi)
Roman Ondák

*1966 v Žilini na Slovaškem. Živi in dela v Bratislavi na Slovaškem.

Umetnik je med letoma 1988 in 1994 študiral slikarstvo in grafiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi. Ondák se v svojih delih poigrava z idejami premestitve, reprezentacije in podvajanja izkušenj, pri čemer izostruje in preusmerja gledalčevo pozornost na vsakdanje življenje. Ob preizpraševanju neuspeha komunistične strukture raziskuje možnosti za drugačne ureditve – nove vzorce vedenja ter alternativne družbene in politične možnosti.

DELA NA RAZSTAVI

Roman Ondák

Sprehod po Marsu

Sprehod po Marsu
najdena gimnastična gred, rdeč prah
45,5 x 497 x 40 cm
2019

Sprehod po Marsu

Vsaka stvar lahko hitro izgubi ravnotežje, tako mi kot ves svet. Ni tako lahko, loviti ravnotežje in obvladovati sile težnosti in narave. Če se zgodi, da bo človeštvo uničilo ta planet, ker bodo izčrpani vsi njegovi naravni viri in bo narava tako vržena iz ravnotežja, da ne bo več zagotavljala primernih življenjskih pogojev, potem bi nas vsaj nekaj moralo že zapustiti naš planet in poskusiti srečo na Marsu. Nekateri ljudje kot Elon Musk in drugi resno raziskujejo možnosti in izvedljivost življenja na Marsu, tako da se misel ne zdi več tako utopična.

Že na planetu Zemlja je hoja pa prašni površini planeta malce vrvohodski podvig. Za seboj puščamo stopinje, česar se še kako dobro zavedamo.

Roman Ondák
Sprehod po Marsu
Sprehod po Marsu
Roman Ondák
Sprehod po Marsu
Sprehod po Marsu
Roman Ondák
Sprehod po Marsu
Sprehod po Marsu
Roman Ondák
Sprehod po Marsu
Sprehod po Marsu
Roman Ondák
Sprehod po Marsu
Sprehod po Marsu
Roman Ondák
Sprehod po Marsu
Sprehod po Marsu
Roman Ondák

*1966 v Žilini na Slovaškem. Živi in dela v Bratislavi na Slovaškem.

Umetnik je med letoma 1988 in 1994 študiral slikarstvo in grafiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi. Ondák se v svojih delih poigrava z idejami premestitve, reprezentacije in podvajanja izkušenj, pri čemer izostruje in preusmerja gledalčevo pozornost na vsakdanje življenje. Ob preizpraševanju neuspeha komunistične strukture raziskuje možnosti za drugačne ureditve – nove vzorce vedenja ter alternativne družbene in politične možnosti.

DELA NA RAZSTAVI

Slavs and Tatars

Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]

Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]
slika na zrcalu
162,5 x 112 x 3 cm z okvirjem
2012

Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]

Ime kolektiva Slavs and Tartars obenem opredeljuje tudi kulturno sfero zapletenega vesolja vzhodno od nekdanjega berlinskega in zahodno od kitajskega zidu. Mnoga dela so povezana z govorjenim in pisnim jezikom, s tem, kako se izgovorjava samoglasnikov in soglasnikov spreminja, in z majhnimi odstopanji v abecedah. Ogledalo odseva in reproducira predsodek in stereotip, ki meji na rasistično šalo.

Delo Narodi je bilo prvotno zasnovano leta 2007 kot serija plakatov za 10. obletnico legendarnega pariškega butika Colette – kot del instalacije Preteklost postaja bolj nepredvidljiva od prihodnosti. Besedila se poigravajo s predsodki in nacionalističnimi šalami. S tem nastavljajo zrcalo tako našim obrazom kot našemu rasističnemu razmišljanju.

Slavs and Tatars
Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]
Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]
Slavs and Tatars
Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]
Narodi 6 [Once a Tease, Always a Kyrgyz]
Slavs and Tatars

Umetniška skupina, ustanovljena leta 2006. Živijo in delajo v Berlinu.

Skupino Slavs and Tatars, katere člani želijo ostati anonimni kot kolektiv neimenovanih umetnikov, je ustanovil poljsko-iranski dvojec. Ime umetniškega kolektiva se s humornim pridihom nanaša na jezikovno-etnografsko področje, iz katerega izhajata, na območje vzhodno od nekdanjega berlinskega in zahodno od kitajskega zidu. Z leti so se jima pridružili drugi umetniki z vsega sveta. Jezik in jezikoslovje zavzemata pomembno vlogo v njihovi umetniški praksi, ki temelji na treh dejavnostih: razstavah, publikacijah in predavanjih-performansih. Leta 2019 so bili Slavs and Tatars kustosi 33. grafičnega bienala v Ljubljani.

DELA NA RAZSTAVI

Slavs and Tatars

Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]

Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]
slika na zrcalu
163 x 112 x 3 cm z okvirjem
2012

Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]

Ime kolektiva Slavs and Tartars obenem opredeljuje tudi kulturno sfero zapletenega vesolja vzhodno od nekdanjega berlinskega in zahodno od kitajskega zidu. Mnoga dela so povezana z govorjenim in pisnim jezikom, s tem, kako se izgovorjava samoglasnikov in soglasnikov spreminja, in z majhnimi odstopanji v abecedah. Ogledalo odseva in reproducira predsodek in stereotip, ki meji na rasistično šalo.

Delo Narodi je bilo prvotno zasnovano leta 2007 kot serija plakatov za 10. obletnico legendarnega pariškega butika Colette – kot del instalacije Preteklost postaja bolj nepredvidljiva od prihodnosti. Besedila se poigravajo s predsodki in nacionalističnimi šalami. S tem nastavljajo zrcalo tako našim obrazom kot našemu rasističnemu razmišljanju.

Slavs and Tatars
Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]
Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]
Slavs and Tatars
Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]
Narodi 2 [Nice tan, Turkmenistan!]
Slavs and Tatars

Umetniška skupina, ustanovljena leta 2006. Živijo in delajo v Berlinu.

Skupino Slavs and Tatars, katere člani želijo ostati anonimni kot kolektiv neimenovanih umetnikov, je ustanovil poljsko-iranski dvojec. Ime umetniškega kolektiva se s humornim pridihom nanaša na jezikovno-etnografsko področje, iz katerega izhajata, na območje vzhodno od nekdanjega berlinskega in zahodno od kitajskega zidu. Z leti so se jima pridružili drugi umetniki z vsega sveta. Jezik in jezikoslovje zavzemata pomembno vlogo v njihovi umetniški praksi, ki temelji na treh dejavnostih: razstavah, publikacijah in predavanjih-performansih. Leta 2019 so bili Slavs and Tatars kustosi 33. grafičnega bienala v Ljubljani.

DELA NA RAZSTAVI

Stepan Rjabčenko

Melissa

Melissa
diasec lateks tisk na brezkislinskem papirju
250 x 187,5 x 5 cm
2011

Melissa

Melissa sodi v serijo del o računalniških virusih. Za serijo je umetnik analiziral nekaj najbolj znanih računalniških virusov in jih nato vizualiziral kot biološke viruse. Melissa je bil eden od prvih makro virusov, narejen leta 1999. Okužil je približno milijon e-pošt v omrežjih korporacij in jih za nekaj časa popolnoma ohromil.

Stepan Rjabčenko

*1987 v Odesi, Ukrajina. Živi in dela v Odesi.

Umetnik je leta 2011 diplomiral iz arhitekture na Državni akademiji za gradbeništvo in arhitekturo v Odesi. V svojih umetniških delih ustvarja svoje lastno digitalno vesolje s svojimi junaki in mitologijo. Rjabčenko je eden od umetnikov mlajše generacije, za katere so digitalna orodja za načrtovanje in konstruiranje postala bistvena za izvedbo umetniških del in projektov. S svojimi skulpturami, vizionarskimi arhitekturnimi projekti in digitalno obdelanimi podobami spreminja virtualno vidnost digitalnega v analogno in materialno reprezentacijo.

DELA NA RAZSTAVI

  • Melissa

Paulina Ołowska

Zaslon

Zaslon
vlaknena plošča, sitotisk, 2 zrcalna elementa na hrbtni strani
170 x 300 x 60 cm
2014

Zaslon

Paulina Ołowska v svojih delih pogosto raziskuje teme ženskosti, nostalgije in presečišča umetnosti in popularne kulture. Navdihuje se pri umetnosti in oblikovanju na Poljskem sredi 20. stoletja ter pri estetiki Vzhodne Evrope in Sovjetske zveze.

V delu Zaslon (Parawan) so iz lesenih desk izrezane silhuete v naravni velikosti povezane s tečaji, tako da tvorijo premično špansko steno. Zaznavamo jih lahko le zelo shematično. Ena stran ženskih figur je zrcalna in odseva gledalce in njihovo okolico, na rjavih lesenih površinah pa so vidni fragmenti sitotiskov. Vzeti so iz revij iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so oblikovale podobo ženske na Poljskem v komunističnem obdobju. Takšni viri poljski umetnici pogosto služijo kot povod ali predloga za njena dela.

Fragmenti besedil govorijo o Narodnem lutkovnem gledališču v slovaškem mestu Banska Bystrica in o gledališču Teatr Groteska v Krakovu. Obe gledališči sta se upirali socialistični cenzuri in nudili umetnikom svoboden prostor za uresničitev njihovih zamisli.

Paulina Ołowska

*1976 v Gdansku na Poljskem. Živi in dela v Rabi Niżni na Poljskem.

Umetnica je študirala na School of Art Institute of Chicago, Akademiji za likovno umetnost v Gdansku in Rijksakademie v Amsterdamu. V njeni praksi zasedajo industrija, prosti čas in socialistična simbolika isti vizualni in kulturni prostor. Njene realistične slike, risbe in kolaži si izposojajo podobe iz vzhodnoevropske in ameriške popularne kulture, kar ustvarja medkulturno referenco, ki je očitna v njenem delu, hkrati pa se ukvarjajo s koncepti potrošništva, feminizma in oblikovanja. Zunanji videz ženskih subjektov Olowske je prav tako pomemben kot zgodovinski spomini, ki se neopazno prepletajo v njenih kolažih in slikah.

DELA NA RAZSTAVI

  • Zaslon

Marko Tadić

Do diha

Do diha
video animacija, barva, zvok; instalacija
trajanje 4' 44'' ;116 x 163,5 x 110 cm (škatla za predstavitev z zaslonom LED Full HD 1080p, 102 cm)
2014

Do diha

Marko Tadić dela z najdenimi materiali, kot so stare razglednice, zvezki in zasebni foto albumi, ki jih nabere na bolšjih sejmih ali reši iz smeti ter jim da novo življenje, ko z njimi ustvarja nove pripovedi. V umetniški praksi se močno navezuje na tradicijo zagrebške šole animiranega filma in na zgodovino jugoslovanskega socialističnega modernizma.

Do diha (2014) je kratka video animacija, ki se začne z risbo in stavkom »The Universe is Infinite«, vesolje je neskončno. Gre za asociativno, melanholično, sanjsko potovanje skozi pokrajine in arhitekturne elemente, ki izginjajo in se spreminjajo v ostaline naše družbe. Tako kot mnoge druge umetnikove video animacije je tudi to delo predstavljeno v objektu, ki ga je oblikoval umetnik – kot v nekakšni arhitekturni maketi v razstavnem prostoru.

Marko Tadić
Do diha
Do diha
Marko Tadić
Do diha
Do diha
Marko Tadić
Do diha
Do diha
Marko Tadić
Do diha
Do diha
Marko Tadić

*1979, Sisak, Jugoslavija, zdaj Hrvaška. Živi in dela v Zagrebu na Hrvaškem.

Umetnik je študiral slikarstvo na Accademia di Belle Arti v Firencah v Italiji. Tadićeva dela so razporejena v scenarije, za katere se zdi, da spominjajo na pomanjšane modele razstavnih prostorov. Njegova animirana video dela so predstavljena v lesenih škatlah, ki bi lahko služile kot modeli za velike kinodvorane z ogromnimi platni. Miniaturna umetniška dela s tem dobijo monumentalno težo. Risbe in slike na majhnih reprodukcijah so glede na višino upodobljenih stavb ogromne umetniške izjave. Tako Tadić umetnosti prihrani prostor, zvrhan možnosti, potencialnosti in aluzij.

DELA NA RAZSTAVI

  • Do diha

Danica Dakić

Isola Bella

Isola Bella
instalacija, enokanalna video projekcija, plakat, maske, besedila
spremenljive velikosti
2007–2008

Isola Bella

V delih, ki segajo od fotografije do videa, performansa in instalacije, Danica Dakić raziskuje teme identitete, spomina, razseljenosti, igranja vlog in odtujenosti. Trije plakati za video Isola Bella prikazujejo dele zgodovinske panoramske tapete iz leta 1841, ki jo hrani Nemški muzej tapet v Kasslu. Idilični rajski prizor služi kot ozadje za performans. Tako igralci kot publika v videu so oskrbovanci doma v Pazariću, manjšem mestu blizu Sarajeva. Dom je bil ustanovljen leta 1947 za invalidne, avtistične in osirotele otroke. Šele v zadnjih letih se je iz zavoda, katerega edini namen je bil, da spravi ljudi s ceste, po zaslugi mednarodnih donacij prelevil v kraj, ki daje poudarek kakovosti življenja. Mnogi od stanovalcev so v domu preživeli desetletja v skrajno bednih razmerah. Pri ustvarjanju filma je Danica Dakić sodelovala z stanovalci doma in jim dala priložnost, da zaigrajo v igri in pod viktorijansko papirnato masko pokažejo del svojega notranjega bitja.

Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić
Isola Bella
Isola Bella
Danica Dakić

*1962 v Sarajevu, Jugoslavija, zdaj Bosna in Hercegovina. Živi in dela v Sarajevu in Düsseldorfu v Nemčiji.

Umetnica je študirala na Likovni akademiji v Sarajevu, nato pa študij nadaljevala na Likovni univerzi v Beogradu, kjer je leta 1988 magistrirala iz slikarstva. Ustvarja kiparske instalacije, site-specific video projekcije in javne arhitekturne zvočne projekte, s katerimi raziskuje telesne in globalne vidike identitete in jezika ter napetosti, ki nastajajo med kolektivnimi in individualnimi izkušnjami. Na podlagi lastne izkušnje migrantke se Dakićeva ukvarja s konstrukcijo identitete in pripadnosti v družbenih spremembah, s procesom globalizacije in vojno. Njeno delo je bilo leta 2008 razstavljeno v Ljubljani (Triptih, Mala galerija), pred kratkim pa v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

DELA NA RAZSTAVI

  • Isola Bella

Luka Kedžo

Kiklop

Kiklop
instalacija v mešani tehniki, fotoaparat, jeklena palica, silikonsko lepilo, siporeks
spremenljive velikosti
2016

Kiklop

V grški mitologiji so kiklopi enooki velikani. Slovijo po izjemni moči in rokodelski spretnosti ter so strah in trepet, ker jedo ljudi. Enooki demon, ki odločno določa imaginarij sedanjosti, je fotografska kamera pametnih telefonov. Fotoaparati so dandanes zastareli, nameščanje v fotografskih studiih pred nevtralno ozadje pa je izpodrinil selfi. Vsak posameznik ali posameznica si ustvarja svoje lastno vesolje in slika sveta se pomnožuje. Kako lahko ubežimo takemu vsemogočnemu enookemu videnju?

Serija petih objektov se poigrava z vseprisotnostjo fotografskih objektivov tega umetnega očesa, ki je nadomestilo našo lastno vizualno recepcijo realnosti in spremenilo svet v nenehen tok milijonov razmnoženih in deljenih podob. Ta kiklop nas bo vse požrl.

Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo
Kiklop
Kiklop
Luka Kedžo

*1986 v Dubrovniku, Jugoslavija, zdaj Hrvaška. Živi in dela v Zagrebu na Hrvaškem.

Umetnik je leta 2014 diplomiral iz fotografije na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu. Za minimalistično obliko njegovih del se skriva večplastna koda razvoja in razpada, organskega in anorganskega. Nenavadne kombinacije, nastale z lepljenjem naravnih in umetnih materialov, se spojijo v nenavadne nove predmete. Estetika Kedžovega dela sodi v pointernetno umetnost. Skoraj filmski prizori, prostorske instalacije, imaginarni prostori in metanaracije nekako reproducirajo strukturo in razporeditev omrežja, kjer je vsak element »kodirana« povezava z drugimi vidiki celotnega sistema.

DELA NA RAZSTAVI

  • Kiklop

Krasimir Terziev

Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje

Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje
8 belih srajc (prirejenih), plastična krožna nosilna konstrukcija, ribiška vrvica
premer 260 cm
1996

Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje

Krasimir Terziev (1969) pripada generaciji umetnikov, ki je izkusila propad komunizma leta 1989. Takrat so se umetniki v Bolgariji spoprijemali z vrsto političnih, družbenih in gospodarskih sprememb, ki so zadevale tudi vprašanja identitete, spomina in njihovega mesta v globaliziranem svetu. Po desetletjih izolacije se je Bolgarija odprla svetu. Terziev je eden od umetnikov, ki so skušali redefinirati vlogo umetnosti v družbi in se usmeriti v bolj eksperimentalne, konceptualne prijeme.

Delo Zaplešimo. Oblačila za kolektivno življenje (1996) se referira na bolgarski folklorni ples horo, v katerem plesalci plešejo kot eden, kot eno samo telo v krogu. Prikrojene srajce, sešite v povezan krog, so oblačilo za to eno telo, obenem pa spominjajo na prisilni jopič, ki človeku omeji gibanje in ga na silo umiri. Skupinsko oblačilo je tako lahko tudi metafora za distopično realnost socialistične preteklosti in komunistične diktature v državi.

Krasimir Terziev
Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje
Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje
Krasimir Terziev
Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje
Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje
Krasimir Terziev

*1996 v Dobriču, Bolgarija. Živi in dela v Sofiji, Bolgarija.

Umetnik je leta 2012 doktoriral iz kulturne antropologije na Univerzi v Sofiji, kjer zdaj predava, leta 1997 pa je diplomiral na Nacionalni akademiji umetnosti v Sofiji. Terziev se ukvarja s kritiko resničnega neposrednega okolja in možnostmi njegove analize. Njegov umetniški pogled drsi preko nepravilnosti sodobnega življenja, vendar se tudi vrača v neznane svetove in išče alternativo. Za Terzieva drugačna perspektiva spreminja vsakdanje banalne predmete v presenetljive figure s spremembo optike. Njegova dela so del zbirke Moderne galerije Arteast 2000+, prve muzejske zbirke, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah.

DELA NA RAZSTAVI

  • Plešimo. Oblačila za kolektivno življenje

Iza Tarasewicz

Turba Turbo

Turba Turbo
titanova bela, rumeni železov oksid, rdeči železov oksid, rjavi železov oksid, črni železov oksid, kromova zelena; železovo-kobaltna zlitina, pepel, kovina, cement, konopljina vlakna, smola, asfaltno-kavčukova masa, vodno steklo, rastlinsko lepilo, kovinska vrv
spremenljive velikosti
2015

Turba Turbo

Vizualizacija bioloških in fizikalnih pojavov je ena od tem, s katerimi se ukvarja poljska umetnica Iza Tarasewicz. Navdih za njeno veliko instalacijo Turba Turbo je bil največji pospeševalnik na svetu, hadronski trkalnik v Cernu. Kot pravi umetnica: »Turba Turbo je kraj za začasno predstavitev makrokaosa sredi pravilne strukture obroča.« Na obročasto strukturo so pritrjeni elementi s pigmenti in predmeti iz konopljinih vlaken. Kot mnoga druga umetničina dela je tudi Turba Turbo v interakciji z okolico in jo je mogoče prilagojeno predstaviti v različnih variantah – lahko visi s stropa, lahko je v različnih delih ali kot ena velika, povezana instalacija. Umetničina dela so kot sestavljanke, ki jih je mogoče znova in znova kombinirati na različne načine, dajejo pa celoto, ki izraža različna čustva in se odpira novim možnostim interpretacije.

Iza Tarasewicz
Turba Turbo
Turba Turbo
Iza Tarasewicz
Turba Turbo
Turba Turbo
Iza Tarasewicz
Turba Turbo
Turba Turbo
Iza Tarasewicz

*1981, Białystok, Poljska. Živi in dela v Kolonii Koplany na Poljskem.

Po enem letu študija medicine je Iza Tarasewicz začela obiskovati Fakulteto za kiparstvo in uprizoritveno umetnost na Akademiji za likovno umetnost v Poznanu, kjer je diplomirala leta 2008. Ustvarja kiparske instalacije, v katerih z estetskega vidika obravnava znanstveno teorijo. Eno njenih glavnih zanimanj je teorija kaosa, ki predpostavlja, da so vse stvari med seboj povezane in da lahko majhna sprememba povzroči spremembo obnašanja sistema. Njene skulpture so pogosto oblikovane kot modularni sistemi, ki jih je mogoče spreminjati v neskončnost. Zanje je značilen zapleten splet možnih interakcij, transformacij, transmutacij in povezav.

DELA NA RAZSTAVI

Eva Kot'átková

Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis

Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
kolaž s tušem in natisnjenimi ilustracijami na starem papirju
42 x 32 cm; 46,5 x 34,5 x 3 cm z okvirjem
2011

Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis

Pot v odraslost je pogosto neločljivo tlakovana z omejitvami, pravili in predpisi. V večini primerov je za odraščanje značilno kaznovanje, zavračanje in izguba ljubezni. Nevidna, a zato toliko močnejša mreža lega na telo in ustvarja umske in čustvene zadržke in strahove. Vsak posameznik ima poleg uradnega življenjepisa, ki se odvija od vrtca, šolskih spričeval in drugih mejnikov odraščanja, še takšno »vzporedno« biografijo.

kolaž s tušem in natisnjenimi ilustracijami na starem papirju, 42 x 30 cm; 46,5 x 34,5 x 3 cm z okvirjem
kolaž s tušem in natisnjenimi ilustracijami na starem papirju, 21 x 15 cm; 25,5 x 20 x 3 cm z okvirjem
kolaž s tušem in natisnjenimi ilustracijami na starem papirju, 29,8 x 21 cm; 34,5 x 25,5 x 3 cm z okvirjem
kolaž z natisnjeno ilustracijo, izrezano črno-belo fotografijo in črnilom na sivem papirju, 23,4 x 31 cm; 27,7 x 35,1 x 3 cm z okvirjem
kolaž s tušem in natisnjenimi ilustracijami na starem papirju, 42 x 30 cm; 46,5 x 34,5 x 3 cm z okvirjem
kolaž s tušem in natisnjenimi ilustracijami na starem papirju, 30 x 42 cm; 34,5 x 46,5 x 3 cm z okvirjem

Eva Kot'átková
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Eva Kot'átková
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Eva Kot'átková
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Eva Kot'átková
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Eva Kot'átková
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Brez naslova iz serije Vzporedni življenjepis
Eva Kot'átková

*1982 v Pragi na Češkoslovaškem, zdaj na Češkem. Živi in dela v Pragi.

Umetnica je študirala na Akademiji za likovno umetnost in Akademiji za uporabno umetnost v Pragi, na San Francisco Art Institute in Akademie der Bildenden Künste na Dunaju. Kot metafora sodobne civilizacije njena dela ponazarjajo sanje, pričakovanja in se ukvarjajo z vzajemnimi tesnobami, ki jih doživljajo predvsem otroci, starejši ljudje in živali. Tako nakazuje krhkost subjekta, ki se sooča z vzdrževanimi strukturami. Nadalje raziskuje odnos med zasebnim in osebnim na eni strani ter javno, avtoritarno sfero na drugi in njuno antagonistično razmerje, ki nenehno nakazuje in postavlja pod vprašaj vzvišeno institucionalno kritiko pod površjem.

DELA NA RAZSTAVI

Eva Kot'átková

Skupinska terapija

Skupinska terapija
4 leseni stoli, 3 kovinski in leseni stoli, 1 lesen stol, papir, vrv, 14 kovinskih predmetov, 2 kovinski notni stojali, 1 knjiga, zvok
spremenljive velikosti
2016

Skupinska terapija

Je naše telo nekakšna posoda, ki v času svojega obstoja vase sprejema različne stvari, ki lahko skupaj povzročijo, da telo razpade na posamezne dele? Ali smo le roke, trup, stopalo ali kak drug del, ujet v mrežo, potem ko smo povsem izgubili občutek za kohezivnost telesa? Ali potem iščemo pomoč, se pridružimo drugim razdrobljenim jazom, sedemo v krog in sledimo navodilom terapevta, izvajamo vaje in skušamo spet združiti dele v »celoto«? Ali obstaja nova, varljiva enotnost v tem, da naš razdrobljeni jaz zraste okrog terapevtskega stola, si priveže umetno protezo in ponovno otopelo uboga?

Taka vprašanja in psihološke procese za njimi obravnava delo Skupinska terapija, v katerem moški glas spremlja terapevtsko seanso.

Eva Koťátková, ki je študirala psihologijo, v svojih delih izraža globok skepticizem do razumevanja pojmov mentalnega, psihološkega in fizičnega, kot so se razvili v psiholoških in psihoanalitičnih doktrinah zadnjih sto let.

Eva Kot'átková
Skupinska terapija
Skupinska terapija
Eva Kot'átková
Skupinska terapija
Skupinska terapija
Eva Kot'átková
Skupinska terapija
Skupinska terapija
Eva Kot'átková
Skupinska terapija
Skupinska terapija
Eva Kot'átková
Skupinska terapija
Skupinska terapija
Eva Kot'átková

*1982 v Pragi na Češkoslovaškem, zdaj na Češkem. Živi in dela v Pragi.

Umetnica je študirala na Akademiji za likovno umetnost in Akademiji za uporabno umetnost v Pragi, na San Francisco Art Institute in Akademie der Bildenden Künste na Dunaju. Kot metafora sodobne civilizacije njena dela ponazarjajo sanje, pričakovanja in se ukvarjajo z vzajemnimi tesnobami, ki jih doživljajo predvsem otroci, starejši ljudje in živali. Tako nakazuje krhkost subjekta, ki se sooča z vzdrževanimi strukturami. Nadalje raziskuje odnos med zasebnim in osebnim na eni strani ter javno, avtoritarno sfero na drugi in njuno antagonistično razmerje, ki nenehno nakazuje in postavlja pod vprašaj vzvišeno institucionalno kritiko pod površjem.

DELA NA RAZSTAVI

Jane Čalovski

Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)

Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
les, kovina, trije brizgni tiski, knjiga, fotografije
spremenljive mere 30 x 30 x 1,5 cm
2010

Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)

Obsesivno postavljanje (arhivski prototip I) in pripadajoče risbe se nanašajo na celoviti načrt za obnovo porušenega Skopja po potresu leta 1963, ki ga je izdelal Arhitekturni biro Kenzo Tange. Kiparski del se poigrava z modularnimi elementi, ki jih je japonski arhitekt oblikoval kot študijo ali raziskavo minimalnega prostora, potrebnega za spanje, delo in sprostitev.
Tri dodatne fotografije dokumentirajo tri še vedno obstoječe elemente modela za novo idealno mesto. Sedanji program urbanističnega razvoja »Skopje 2014«, ki uvaja novo »evropsko mesto«, je v zadnjih letih sprožil številne spore, saj briše še zadnje sledi modernističnega urbanizma iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Gradnja ogromne pravoslavne cerkve, postavljanje monumentalnih kipov Aleksandra Velikega in Filipa II, novih konjeniških kipov, slavolokov in historiziranje fasad spominjajo na Kraljevino Srbijo (1882–1912) ali čas Aleksandra Velikega.

Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Obsesivno postavljanje (arhivski prototip 1)
Jane Čalovski

*1973 v Skopju, Jugoslavija, zdaj Severna Makedonija. Živi in dela v Skopju.

Umetnik je magistriral na Filozofski fakulteti Univerze Linköpings na Švedskem. Njegova interdisciplinarna umetniška praksa temelji na raziskovanju. Čalovskega zanima reaktivacija in povezovanje obstoječih, neprepričljivih modernističnih narativov ter način, kako lahko ti kot evokacije spodbudijo novo kritično imaginacijo. Njegovo dojemanje predmeta je skoraj vedno relacijsko in kontekstualno. Vizualno svoje delo artikulira s preučevanjem diskurzivnih sledi v arhivih, ki vzniknejo iz absorpcije in asimilacije informacij. Nelinearnost kolektivnega spomina je podlaga za njegovo prakso, saj raziskuje in izvaja terensko delo v daljših časovnih obdobjih.

DELA NA RAZSTAVI

Jane Čalovski

Obsesivno postavljanje (12 risb)

Obsesivno postavljanje (12 risb)
grafit, gvaš, tuš, svinčnik na papirju
29.7 x 21 cm, 32.6 x 24 x 3 cm uokvirjen (vsak)
2010

Obsesivno postavljanje (12 risb)

Dela Janeta Čalovskega pogosto temeljijo na arhivih. Na osnovi arhivskih raziskav ustvarja dela, ki z druge perspektive obravnavajo naš pristop k spominu in pisanju zgodovine. Razstavljena dela, risbe in prototip arhiva se osredotočajo na poglavje v urbanistični zgodovini Skopja po rušilnem potresu leta 1963. Takrat je bil razpisan mednarodni urbanistični natečaj, na katerem je zmagal japonski arhitekturni biro Kenzo Tange. Njihov načrt je upošteval, kar je bilo ohranjenega starodavnega izvirnega okvira mesta, podajal nove kulturne, komunikacijske in izobraževalne poglede in možnosti ter vzpostavljal pregleden cestni promet. V središču mesta so bili načrtovani osemnadstropni stanovanjski bloki, da bi preprečili odseljevanje prebivalcev in ponovno oživili center.
Ta utopični in optimistični koncept iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil poklon ideji mesta za delavce. Dočakal je le delno uresničitev, Kenzo Tange pa se je zaradi številnih popačenj kmalu distanciral od njegovega udejanjanja.
Risbe temeljijo na nekaterih originalnih fotografijah, ki so bile hranjene v Arhivu za urbanizem in arhitekturo v Skopju do leta 2014. Potem so arhiv zaprli, leta 2017 pa je zgorel v požaru.

Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Obsesivno postavljanje (12 risb)
Jane Čalovski

*1973 v Skopju, Jugoslavija, zdaj Severna Makedonija. Živi in dela v Skopju.

Umetnik je magistriral na Filozofski fakulteti Univerze Linköpings na Švedskem. Njegova interdisciplinarna umetniška praksa temelji na raziskovanju. Čalovskega zanima reaktivacija in povezovanje obstoječih, neprepričljivih modernističnih narativov ter način, kako lahko ti kot evokacije spodbudijo novo kritično imaginacijo. Njegovo dojemanje predmeta je skoraj vedno relacijsko in kontekstualno. Vizualno svoje delo artikulira s preučevanjem diskurzivnih sledi v arhivih, ki vzniknejo iz absorpcije in asimilacije informacij. Nelinearnost kolektivnega spomina je podlaga za njegovo prakso, saj raziskuje in izvaja terensko delo v daljših časovnih obdobjih.

DELA NA RAZSTAVI

Eva Kot'átková

Izobraževalni model

Izobraževalni model
lesena in kovinska konstrukcija, sestavljena iz posameznih miz in stolov
spremenljive velikosti
2009

Izobraževalni model

Umetniško delo sestavljajo druga na drugo zložene, prekrivajoče se, preprosto oblikovane mize in stoli. Ljudje bi morali sedati nanje in plezati po njih ter tako v igrivi dejavnosti doživeti vsebino in namen dela. Ta z jasnim, neolepšanim jezikom poudarja hierarhije, ki se oblikujejo v izobraževalnih in institucionalnih strukturah.

Hierarhije, medsebojne odvisnosti in predsodki ter njihov psihološki vpliv igrajo osrednjo vlogo v delu Eve Kot’átková. Njene velike instalacije pogosto poudarjajo funkcije in pojavnosti človeškega telesa kot ovoj, mrežo ali celo zapor. Tako preučujejo koncept omejitev v spektru notranjih prisil in predsodkov do zunanjih zadržkov in omejitev.

Eva Kot'átková
Izobraževalni model
Izobraževalni model
Eva Kot'átková
Izobraževalni model
Izobraževalni model
Eva Kot'átková
Izobraževalni model
Izobraževalni model
Eva Kot'átková

*1982 v Pragi na Češkoslovaškem, zdaj na Češkem. Živi in dela v Pragi.

Umetnica je študirala na Akademiji za likovno umetnost in Akademiji za uporabno umetnost v Pragi, na San Francisco Art Institute in Akademie der Bildenden Künste na Dunaju. Kot metafora sodobne civilizacije njena dela ponazarjajo sanje, pričakovanja in se ukvarjajo z vzajemnimi tesnobami, ki jih doživljajo predvsem otroci, starejši ljudje in živali. Tako nakazuje krhkost subjekta, ki se sooča z vzdrževanimi strukturami. Nadalje raziskuje odnos med zasebnim in osebnim na eni strani ter javno, avtoritarno sfero na drugi in njuno antagonistično razmerje, ki nenehno nakazuje in postavlja pod vprašaj vzvišeno institucionalno kritiko pod površjem.

DELA NA RAZSTAVI

Slavs and Tatars

Moli gugaj se (rumena)

Moli gugaj se (rumena)
poliuretan, livarska smola, vrv, jeklo s premazom za les
spremenljive velikosti
2016

Moli gugaj se (rumena)

Delo je po eni strani gugalnica v obliki molka, po drugi strani pa spominja na kroglice kompoloi, s katerimi si moški v nekaterih kulturah krajšajo čas. Obenem bi ga lahko razumeli tudi kot povečane islamske kroglice misbaha, ki se nanašajo na sto ime Alaha. Molilne kroglice imajo pomembno vlogo v mnogih verskih praksah, posebno še skupaj z meditacijo in molitvijo.

Slavs and Tatars
Moli gugaj se (rumena)
Moli gugaj se (rumena)
Slavs and Tatars
Moli gugaj se (rumena)
Moli gugaj se (rumena)
Slavs and Tatars

Umetniška skupina, ustanovljena leta 2006. Živijo in delajo v Berlinu.

Skupino Slavs and Tatars, katere člani želijo ostati anonimni kot kolektiv neimenovanih umetnikov, je ustanovil poljsko-iranski dvojec. Ime umetniškega kolektiva se s humornim pridihom nanaša na jezikovno-etnografsko področje, iz katerega izhajata, na območje vzhodno od nekdanjega berlinskega in zahodno od kitajskega zidu. Z leti so se jima pridružili drugi umetniki z vsega sveta. Jezik in jezikoslovje zavzemata pomembno vlogo v njihovi umetniški praksi, ki temelji na treh dejavnostih: razstavah, publikacijah in predavanjih-performansih. Leta 2019 so bili Slavs and Tatars kustosi 33. grafičnega bienala v Ljubljani.

DELA NA RAZSTAVI

Hortensia Mi Kafchin

Oče Energija

Oče Energija
disko krogla, motor, sintetična brada, barva v pršilu
spremenljive velikosti
2013

Oče Energija

Disko krogla oddaja raznobarvne svetlobne odseve in z njimi ustvarja svoje lastno vesolje. Vrteče se nebesno telo je kot sonce v središču svojega sončnega sistema. Njena vrteča se energija je vir stotin majhnih svetlobnih točk, ki prostor spreminjajo v kozmos luči in rotacijske sile. Je oče in izvor energije, začetek vsega kot bog. Kot v otroški predstavi boga kot dobrohotnega in modrega dedka ga prepoznamo po dolgi, sivi bradi – Oče Energija je.

Hortensia Mi Kafchin
Oče Energija
Oče Energija
Hortensia Mi Kafchin
Oče Energija
Oče Energija
Hortensia Mi Kafchin

*1986, Cluj-Napoca, Romunija. Živi in dela v Cluju-Napoci in Berlinu v Nemčiji.

Hortensia Mi Kafchin je med letoma 2005 in 2010 študirala na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Cluju-Napoci. Tako kot številni drugi umetniki je imela do leta 2016 atelje  v nekdanji Fabrica de Pensule v Cluju-Napoci. V svojem delu je ustvarila igriv in ustvarjalen kozmos, v katerem se misli spreminjajo v materialne strukture, materija pa postaja mišljenje. Živi organizmi se povezujejo s tehničnimi stroji in energetska polja se polnijo s podatki in znanjem. Umetnica ima vedno pri sebi majhne skicirke, ki jih polni z risbami, ki so izhodišče za neskončno število zamisli in konceptov.

DELA NA RAZSTAVI

  • Oče Energija

Iza Tarasewicz

Arena I

Arena I
50-metrska zanka iz vrvi (ročno izdelane), kavčuk, konopljina vlakna
spremenljive velikosti
2014

Arena I

Arena je 50-metrska, ročno izdelana vrv iz gume in konopljenih vlaken. Kot z mnogimi drugimi deli Iza Tarasewicz tudi s tem delom postavi gledalca v položaj, da se začne spraševati o dojemanju prostora, časa in materialnosti.

Arene povezujemo z antičnimi amfiteatri, stadioni in trgi, na katerih so se odvijali javni dogodki, politični govori in razprave ter igre.

Arena I podobno ustvarja variabilen prostor v interakciji z arhitekturnimi značilnostmi razstavne dvorane. Vrv označuje mejo, grafično črto v dvorani, zaprt prostor, ki ga je mogoče izmeriti. Deluje kot začasno orodje, ki lahko odpira nova igrišča in miselne prostore.

Iza Tarasewicz
Arena I
Arena I
Iza Tarasewicz
Arena I
Arena I
Iza Tarasewicz

*1981, Białystok, Poljska. Živi in dela v Kolonii Koplany na Poljskem.

Po enem letu študija medicine je Iza Tarasewicz začela obiskovati Fakulteto za kiparstvo in uprizoritveno umetnost na Akademiji za likovno umetnost v Poznanu, kjer je diplomirala leta 2008. Ustvarja kiparske instalacije, v katerih z estetskega vidika obravnava znanstveno teorijo. Eno njenih glavnih zanimanj je teorija kaosa, ki predpostavlja, da so vse stvari med seboj povezane in da lahko majhna sprememba povzroči spremembo obnašanja sistema. Njene skulpture so pogosto oblikovane kot modularni sistemi, ki jih je mogoče spreminjati v neskončnost. Zanje je značilen zapleten splet možnih interakcij, transformacij, transmutacij in povezav.

DELA NA RAZSTAVI

Agnieszka Polska

Arton 1

Arton 1
računalniški tisk
143 x 129 x 5 cm z okvirjem
2010

Arton 1

Digitalni fotokolaž Arton 1 se nanaša na poljskega umetnika Włodzimierza Borowskega (1930–2008) in njegovo serijo artonov (1959–1963). Włodzimierz Borowski je bil pomembna osebnost v poljskem avantgardnem gibanju. V petdesetih letih 20. stoletja se je odvrnil od slikarstva in se posvetil kiparstvu, instalaciji in performansu. Leta 1959 so se v njegovih delih pojavili artoni, predmeti, narejeni iz različnih materialov, živi organizmi, ki jih je uporabljal tudi kot rekvizite v svojih performansih.

Agnieszka Polska

*1985 v Lublinu na Poljskem. Živi in dela v Varšavi na Poljskem.

Umetnica je leta 2009 diplomirala na Universität der Künste Berlin in leta 2010 na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu. Polska uporablja povsem edinstveno tehniko digitalnega kolaža, ki jo kombinira z veliko tradicijo animiranih filmov in ustvarja slikovne pripovedi. Pri svojem delu uporablja najdene reči, zlasti fotografije in tiskovine iz obdobja od dvajsetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa z digitalnimi in tradicionalnimi tehnikami animacije ustvari novo pripoved. Spodbuja vprašanja o tem, kako lahko sedanjost sestavimo iz spominov in kako lahko zasebne ali zgodovinske dogodke predstavimo na drugačen način.

DELA NA RAZSTAVI

Agnieszka Polska

Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)

Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
video projekcija, HD, barvna, zvočna
trajanje 5' 32''
2009

Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)

Video Senzibilizacija za barve je del trilogije Trije videi s pripovedjo in prvo umetniško delo, pridobljeno za zbirko Telekom. Poljska umetnica Agnieszka Polska s samosvojo tehniko digitalnega kolaža, ki jo združuje z véliko tradicijo animiranega filma, ustvarja slikovne pripovedi.

V Senzibilizaciji za barve rekonstruira sobo, v kateri je legendarni poljski umetnik Włodzimierz Borowski (1930–2008) izvedel delo Senzibilizacija za barve, o katerem priča le nekaj črno-belih fotografij. Rekonstrukcija vključuje predmete, ki jih je umetnik uporabil v izvornem performansu leta 1969 v galeriji Od Nowa v Poznanu. Agnieszka Polska si v svojem delu skuša zamišljati, kako bi bil lahko izveden performans tega ključnega poljskega avantgardista.

Agnieszka Polska
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Agnieszka Polska
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Agnieszka Polska
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Agnieszka Polska
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Senzibilizacija za barve iz serije Trije videi s pripovedjo (2009/2010)
Agnieszka Polska

*1985 v Lublinu na Poljskem. Živi in dela v Varšavi na Poljskem.

Umetnica je leta 2009 diplomirala na Universität der Künste Berlin in leta 2010 na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu. Polska uporablja povsem edinstveno tehniko digitalnega kolaža, ki jo kombinira z veliko tradicijo animiranih filmov in ustvarja slikovne pripovedi. Pri svojem delu uporablja najdene reči, zlasti fotografije in tiskovine iz obdobja od dvajsetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa z digitalnimi in tradicionalnimi tehnikami animacije ustvari novo pripoved. Spodbuja vprašanja o tem, kako lahko sedanjost sestavimo iz spominov in kako lahko zasebne ali zgodovinske dogodke predstavimo na drugačen način.

DELA NA RAZSTAVI

Ali Kazma

Dovolj ji je

Dovolj ji je
QuickTime film, barva, zvok
trajanje 04’03’’
2001

Dovolj ji je

Dovolj ji je je eno umetnikovih zgodnjih del. V njem je jasno razvidno umetnikovo raziskovanje strukture filmske vizualne pripovedi in montaže; lahko bi ga primerjali z delom DJ-ja. Ponavljajoče se sekvence so iz po Hemingwayevi knjigi posnetega filma Sneg na Kilimandžaru (1952),v katerem sta igrala Gregory Peck in Susan Hayward.

Ali Kazma
Dovolj ji je
Dovolj ji je
Ali Kazma
Dovolj ji je
Dovolj ji je
Ali Kazma
Dovolj ji je
Dovolj ji je
Ali Kazma

*1971 v Istanbulu, Turčija. Živi in dela v Istanbulu.

Umetnik je diplomiral na Univerzi Colorado v Boulderju in magistriral na New School University v New Yorku. Kazma v svojih delih raziskuje fascinacijo nad dejavnostmi in delom, ki jih izvajajo človeška telesa. Številna njegova dela beležijo drobne specializacije palete poklicev, ki jih opravljajo ljudje, ki so za določeno nalogo razvili posebno spretnost. Za Kazmo so procesi dela, zlasti tisti, ki vključujejo mehansko ponavljanje ali obrtniško ročno delo, povezani z nacionalnimi in globalnimi vprašanji proizvodnje, trgovine in družbene organizacije.

DELA NA RAZSTAVI

  • Dovolj ji je

Ciprian Mureşan

Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981

Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
svinčnik na papirju, 88 strani
23,5 x 31 x 3 cm
2012

Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981

Desetletja dolgo je železna zavesa med Vzhodno in Zahodno Evropo preprečevala odprto in aktivno izmenjavo v sferi umetnostnih vprašanj in razvoja. Revije o umetnosti, prikazi sodobnih umetniških del in teoretična besedila, ki bi pripomogli k vpogledu v estetska vprašanja, o katerih so tekle razprave na zahodu, so bili na vzhodu zelo redki. Poleg tega se je sodobna zahodna umetnost pogosto metala v isti koš in bila obravnavana kot simptomatičen izraz kapitalistične dekadence.

Na akademijah so mlade umetnike urili predvsem v obrtnem in tehničnem znanju. Pričakovalo se je, da se bo umetnost podredila razvoju komunistične družbe. Sodobnejša umetnostna zgodovina, ki bi obravnavala avantgardo in družbeno kritično umetnost, ni bila vključena v učni program. Ena najpomembnejših vaj za študente je bilo risanje in slikanje po veliki mojstrih. A kaj naj človek stori, ko zaradi omejitev potovanj po svetu ne more videti in preštudirati del najpomembnejših starih mojstrov na lastne oči?

Ciprian Mureşan se je rodil v Romuniji, a Ceauşescujevo diktaturo je doživel le kot otrok. Kljub temu se skuša vživeti v to težko situacijo. V svoji odločnosti je ročno izdelal kopije cele knjige o enem najvplivnejših zgodnjerenesančnih umetnikov. V maniri resničnega umetnika kopista mu je bilo vse enakovredno. Tako je do najmanjših detajlov kopiral ne le ilustracije, ampak tudi besedila in celo številke strani.

Ciprian Mureşan
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Ciprian Mureşan
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Ciprian Mureşan
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Ciprian Mureşan
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Ciprian Mureşan
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Pierro della Francesca, založba Meridiane, Bukarešta 1981
Ciprian Mureşan

*1977 v Deju v Romuniji. Živi in dela v Cluju-Napoci v Romuniji.

Umetnik je leta 2000 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ion Andreescu v Cluju. Mureşan rekontekstualizira in dekonstruira dela znanih osebnosti iz zgodovine literature in likovne umetnosti. Njegova praksa kaže nenasitno željo po presnavljanju zgodovine, pri čemer uporablja platformo umetnosti kot način kritike in intervencije. Mureşanov pristop k idejam se uresničuje v različnih medijih, ki se združujejo v celovit pogled na svet, ki je sardoničen, včasih igriv in pogosto temačno humoren.

DELA NA RAZSTAVI

Ciprian Mureşan

Brez naslova (Šolska klop)

Brez naslova (Šolska klop)
šolska klop, bukov les in medenina
79 x 71 x 109 cm
2016

Brez naslova (Šolska klop)

V svoji konceptualni praksi Ciprian Mureşan raziskuje odnos med umetnostjo in družbeno zgodovino v risbah, ki se sprašujejo o pojmih vrednosti in avtorstva. Za Brez naslova je kopiral reprodukcij vseh slik na slavnem gentskem oltarnem nastavku, ki sta ga izdelala Hubert in Jan van Eyck leta 1432, v času tesne prepletenosti umetnosti in cerkvene oblasti. Risba, ki je tako nastala, je vgravirana v medeninasto ploščo šolske klopi. S tem delom Mureşan govori tudi o vplivu, ki ga je religija imela na umetnost in izobraževanje v preteklosti in ki ga ima ponovno v zadnjih letih. V Romuniji je po letu 1989 postala verska vzgoja obvezni predmet v osnovni šoli.

Gentski oltar velja za eno od mojstrovin severne renesančne umetnosti in je trenutno hranjen v stolnici sv. Bava v Gentu v Belgiji.

Ciprian Mureşan
Brez naslova (Šolska klop)
Brez naslova (Šolska klop)
Ciprian Mureşan
Brez naslova (Šolska klop)
Brez naslova (Šolska klop)
Ciprian Mureşan

*1977 v Deju v Romuniji. Živi in dela v Cluju-Napoci v Romuniji.

Umetnik je leta 2000 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ion Andreescu v Cluju. Mureşan rekontekstualizira in dekonstruira dela znanih osebnosti iz zgodovine literature in likovne umetnosti. Njegova praksa kaže nenasitno željo po presnavljanju zgodovine, pri čemer uporablja platformo umetnosti kot način kritike in intervencije. Mureşanov pristop k idejam se uresničuje v različnih medijih, ki se združujejo v celovit pogled na svet, ki je sardoničen, včasih igriv in pogosto temačno humoren.

DELA NA RAZSTAVI